PRVI GREH IN IZVIRNI GREH

Obstoj neke izvirne grešnosti
Priznati pa moramo, da tudi na področju greha ne moremo vsega pripisati nam ljudem. Veliko trpljenja in krivic je za katere ne bi mogli neposredno obsoditi nobenega človeka.
Tudi Sveto pismo govori o tem, da se na greh ne glede le kot na dejanje posameznega človeka, ampak tudi kot na vnaprej dan položaj človeškega bivanja. Ljudje smo rojeni v svet, v katerega je poleg vsega dobrega in božjega zažrt tudi greh.

Ta greh v krščanski izkušnji imenujemo tudi Izvirni greh in je povezan z Adamovim ali prvim grehom.
Težave se začenjajo že z besedo samo. Naš izraz »izvirni« ne izraža povsem tega, kar je dejansko mišljeno. Greh navadno razumemo kot osebno dejanje, »izvirni« greh pa ni za nas osebno dejanje, vendar nas nagiba k osebnim grešnim dejanjem.
Vsekakor gre za neko bremenilno dediščino, to je stanje , v katerem od rojstva nekaj pogrešamo, kar bi po Božjem načrtu morali imeti, namreč pobudo dobrega in božjega v nas.
Nesporazumi glede izvirnega greha imajo svoj izvor v pomanjkljivem razumevanju pripovedi o padcu v greh. To je zgodba o človeku, ki je prav na začetku zašel na krivo pot in zavrnil Božji predlog življenja. S tem se je začel zapirati človeški prostor za Božjo milost in njegove predloge. Ta dediščina se prenaša skozi vse čase in je skrivnostno navzoča tudi danes. Ljudje veliko raje in lažje delamo slabo, rečemo Bogu »ne«, kakor pa »da« in ga ubogamo. S tem se tudi osebno oddaljimo od Boga in pustimo, da v nas delujejo zasužnjujoče sile greha.
Nauk vere je le dejstvo greha od začetka, ne moremo pa vseh posameznosti poročila vzeti dobesedno. Tudi vprašanje ali vsi ljudje izhajajo iz enega samega para(mongamizem) ali pa iz več prastaršev(poligamizem), pušča Sveto pismo odprto in nima s samo versko resnico nič opraviti.

Željenost greha
Kako pride človek do tega, da prostovoljno ravna neodgovorno in škodljivo? V bistvu človek vedno teži za nečim, kar se mu zdi dobro in vredno. Tako se mu tudi greh ponuja v obliki nečesa dobrega in zaželjenega, sicer se zanj ne bi odločil. Prepovedani sad v raju je zato dobra podoba.. Bil je posebno lep, pravi Sveto pismo. Tudi kradljivec je prepričan, da mu bo tuja lastnina prinesla izhod in srečo. Kdor laže, hoče ubežati kazni ali pridobiti ugled pred ljudmi.
Samo tako je mogoče razumeti, kako se človek odloči za greh in mu daje prednost pred prijateljstvom z Bogom in ljudmi. Sicer pa po grehu vedno izkuša, da se to ne splača in da mu ostanejo samo še posledice. Toda v sebi je razpet: dela zlo, ki ga noče (prim. Rim 7,19).
Iz svoje izkušnje vemo, da se je za dobro treba potruditi, slabo pa samo pride, če nismo pozorni ali se mu predamo, nas kar samo nosi.
Vsi ljudje imamo določeno osebno izkušnjo opredelitve za slavo, za greh – da se vse lepo polomi, da je sila, ki nas zavaja v slabo. Greh je prisoten v zgodovini človeka: zaman je poskušati ignorirati greh ali tej temačni stvarnosti dati drugačna imena (KKC 386).
Za vsem tem namreč stoji močnejša sila, ki nasprotuje dobremu in škodoželjno vodi vse v zlo. Sveto pismo ga imenuje »lažnjivca od začetka«, zmešnjavca in ločevalca. Sveto pismo komaj kaj reče o hudiču. Hoče le prikazati resničnost njegovega obstoja in delovanja. Mnogokrat deluje tu tudi močna človeška domišljija.
Hudič prevrača vrednote in nam greh naredi želen, vreden, da težimo za njim. In vendar tudi vse to ne more za človeka veljati kot opravičilo, kajti le po njegovi lastni privolitvi se uveljavi sila zla in pride do greha.
Različni poskusi so skušali dati odgovor na vprašanje greha, pa so ostali ali v demonstvu, begu pred življenjem ali v tragičnosti. Duhovnost je poskus boja s temeljnim zlom, ki je v nas. Kristjani odkrivamo, da se stvarnost greha razjasni v luči božjega razodetja. Samo s spoznanjem božjega načrta o človeku razumemo, da je greh zloraba svobode, ki jo je Bog dal ustvarjenim osebam zato, da bi mogle ljubiti Boga in vzajemno druga drugo (KKC 387).
Nauk o izvirnem grehu je tako rekoč »hrbtna stran« vesele novice, da je Jezus Odrešenik vseh ljudi, da so vsi potrebni odrešenja in da je odrešenje zaradi Kristusa ponudeno vsem (KKC 389.
Celo 1 Mz 3 je posvečeno problemu prvega greha in kazni zanj. Jahvistični pisatelj se ob dejstvu greha v Izraelu in v svetu sprašuje, od kod prihaja zlo. Pri tem pa jasno odgovarja, da ne prihaja od Boga, ampak od človeka. S sklepanjem iz tedanjega časa na vzroke tega stanja v preteklosti je uporabil starejša izročila, ki so obstajala v Izraelski in širši verski zakladnici.

Greh 3,1-7
Bog je ustvaril prva človeka iz zemlje. Ime Eva pomeni živeča, mati vseh živih. Postavil ju je v vrt, kjer sta uživala vse sadove razen sadov enega drevesa, to je drevo življenja, drevo spoznanja hudega in dobrega.
Drevo življenja je podoba nesmrtnosti, po kateri hrepenijo ljudje. Človek ne bo umrl, če bo ostal zvest Bogu. Drevo spoznanja pa je izraz človekove svobode, ki bo mu prinesla smrt kot tragično spoznanje, da se je uprl Božji volji. Zapoved, ki jo daje Bog človeku, ga spominja na njegovo skrb in ljubezen.
V svetopisemskem poročilu o prvem grehu govori jahvistični avtor o kači. Hebrejska beseda nahaš pomeni prakticirati božanskost, delati magijo. Za Izrael je bil to vedno sinonim za češčenje malikov, ki je bilo prepovedano s postavo (3 Mz 19,26; 5 Mz t 18,10). V pripovedi se kača pojavi nepričakovano, vendar pa v povezavi s tem, kar je bilo prej. Geneza pravi, da je bila kača prekajena in zvita, prva človeka pa sta bila naga (1 Mz 2,25), v hebrejščini gre za podobna pojma arum, arummim. Kača je žival in ne božanskost. S to podobo je bilo zlo demitizirano, predstavljeno kot žival iz polja, ki pripada stvarnosti stvari, ki niso Bog, še posebej pa se razlikuje od ostalih zaradi svoje zvitosti. Tu je poudarjena moč zapeljivosti, ki predstavlja oblast nad drugimi. Kača poseduje notranjo hudobijo, s katero privlači in zapeljuje tudi bitja, ki so bogočloveška in duhovno-telesna.
Kača se pogovarja s človekom. Od zunanjih stvari preide k temeljnim. Sprašuje se in postavi dvom glede Boga in njegove absolutne avtoritete. Kača z dvomom odpre rano v odnosu med človekom in Bogom. V bistvu gre za prevaro, da more soditi Boga in s tem tudi človeka. Sveto pismo poudari, da je zlo že prisotno v stvarstvu pred človekom, vendar njegov izvor ostane skrivnost. Prav tako pa je tudi jasno, da zlo ne prihaja od Boga in je njegov nasprotnik. Vsi ljudje prav tako stopimo v svet, v katerem je že zlo. Ko mu s svojim pristankom odpiramo vrata, v nas raste, nas zapeljuje in gospoduje nad nami. Ob vsem tem pa ne vemo, kakšen in v čem je bil prvi greh.
Žena govori s kačo, kot bi jo poznala že od prej, domača in naravna ji je, vendar sprva ne odkrije njene vloge proti-razodetja Božjemu naročilu in besedi. Zlo se vedno pojavi v prebrisani in prefinjeni obliki, da ga ni mogoče prepoznati kot zlo in slabo. Uporablja celo Božje razodetje, kot je Satan skušal Jezusa v puščavi, ko se je naslanjal na Božjo besedo (Mt 4,1-11). Tudi kača je pristopila k človeku s prevračanjem Božje besede. Bistvo njenega namena je bilo postaviti pod vprašaj to, kar je rekel Bog (1 Mz 3,1). Kača ni osebno govorila o Bogu, ampak brezosebno. S tem je želela zmanjšati njegovo vlogo in obljubila možu in ženi, da bosta postala kakor bog.
Ključna pa je bila Božja prepoved, ki v bistvu ni bila velika, ker je zadevala le eno drevo med mnogimi, kljub temu pa je bila za prva človeka napor in vprašanje, zakaj. Kača se je obrnila prav na eno drevo, na fragment, da bi ju privedla do spoznanja omejenosti, če ne smeta jesti od enega drevesa, potem ne smeta nič. Z vsem tem napihovanjem jima je želela predstaviti Boga kot tistega, ki omejuje njuno svobodo. Greh je vedno nepokorščina Božji besedi. Ženska se je čutila ranjena, ker ji je prepovedano uživati sad tega drevesa. V njej se je pojavil mehanizem frustracije. Če bi zaupala Bogu in sprejela njegovo naročilo, bi bil greh nemogoč. Tu je še sama pritrdila kači, da ne se smeta tistega drevesa niti dotakniti. Namen Božje zapovedi pa je bil povsem drugačen, Bog ju je hotel ohraniti v svobodni odgovornosti in duhovnem naporu, da ne bi umrla. Toda prva človeka tega nista prenesla, ustrašila sta se in rajski vrt jima je v trenutku postal zapor. Zanimivo je, da je tudi kača igrala na karto nesmrtnosti in jima obljubljala, da ne bosta umrla, ko bosta jedla, ampak bosta postala kakor Bog. Oči se jima bodo odprle, dobila bosta popolno spoznanje, večnost, vsemogočnost in vsevednost.
Sad je bil dober za jesti, prijeten za pogled in želen za dosego modrosti-moči. Najprej gre za hranjenje in povezavo mati-hrana. Odnos do hrane zelo očitno pokaže, kako smo naravnani, koliko smo svobodni ali pa zvezani s samoohranitvenim nagonom. Podobno velja tudi drugi odnos do lepote. Poznamo njeno moč. Z lepoto smo začarani, pogled nas zasvoji, osvoji, ujame. Tudi tu je potrebna svoboda in duhovna trdnost. Tretji vidik pa se nanaša na moč, obvladovanje drugih, moč nad njimi in posedovanje stvari. Rabini so razlagali, da vse tri stopnje skušnjave: jesti prepovedan sad, začaranje lepote in moč nad stvarmi ter ljudmi, kažejo na malikovanje, idolatrijo. Malikujemo hrano, lepoto, moč. Sveti Janez pa pravi v svojem pismu, naj ne ljubimo sveta, ne stvari, ki so na svetu, kajti vse, kar je na svetu, poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja, ne prihaja od Očeta, ampak od sveta (1 Jn 2,15-16).
Pripoved Geneze odkriva človeka, ki je že obseden od zla, žena vzame sad in je, daje ga Adamu, ki ga tudi zaužije. Vprašanje je, zakaj se je kača najprej obrnila na ženo, da bi jo premamila. Rabini so takoj našli razlago, da je mogoče žensko hitreje premamiti kot moškega. Vendar tega ni v tekstu. Mož in žena nista bila pripravljena na prefinjeno igro skušnjavca. V ozadju je bilo pomanjkanje opredelitve in samostojnosti. Žena se ni sama odločila, ampak je poslušala kačo, mož se ni sam odločil, ampak je poslušal ženo. Adam in Eva sta se obnašala nesamostojno, po drugih, kar je tudi ena izmed korenin greha. Za lepoto in polno življenje se je treba svobodno opredeliti.
Toda prva človeka nista umrla, čeprav sta naredila dejanje proti Bogu in proti lastni sreči. Jahve jima je sicer rekel, da bosta umrla, če bosta jedla prepovedan sad. Po padcu sta spoznala resno moč greha, odkrila sta svojo krhkost, nezavarovanosti in minljivost. Sveto pismo pravi, da so se jima odprle oči in sta spoznala, da sta naga. Bil je to trenutek sramu, ko sta se videla krhka in nemočna v svojem sramu. Ni šlo torej za sram v spolnosti, za izgubo notranje harmonije in odnosa med seboj, znašla sta se nasprotna in nezavarovana drug do drugega. Kar sta mislila, da bosta postala enaka Bogu, ju je to zožilo na sram in nezavarovanost. To je tudi naše izkustvo v grehu, nemoč, da bi gledali obraz drugega, umazanost pogleda, odnosa z drugimi, z Bogom. Mož in žena nista bila več gostoljubna drug za drugega in edina v odnosu do Boga, v ospredje je stopila njuna različnosti. Prav tako pa se jima je že oblikovalo spoznanje, da ne smeta več grešiti. Ko sta v grehu padla na raven narave, se je v njih pojavila želja po vrnitvi k Bogu.

Proces 3,8-13
Bog je šel po drugi poti, kot je šel greh. Ni najprej poklical kače, ampak je poklical Adama, ki se je skril. Adam je duhovno umrl, postal je umrljivo bitje, bilo ga je strah pred Bogom in ni bil več sposoben za dialog z njim. Začel se je izgovarjati in prelagati odgovornost na Evo, Eva pa na kačo. Eva pa je postala prva 'teologinja', ko je razlagala, da zanj ni kriv človek, ampak demon, zlo. Med njima je stopilo v ospredje tisto, kar je različno in ne tisto, kar povezuje. Pri tem se je Satan pokazal kot morilec, ki želi ubiti Božjo podobo v človeku (Jn 8,44). Človek se je po vsem tem znašel zunaj vrta, stopil je iz prostora odprte komunikacije z Bogom v svet vsakdanjega truda in boja za preživetje.

Obsodba 3,14-19
Obsodba je predvsem usmerjena na kačo. Obsodba žene se nanaša na njeno materinskost in na vlogo žene. Tudi mož je dobil svojo kazen, predvsem v svojem odnosu z zemljo in mu je postala sovražna. Kljub grehu pa ne mož in ne žena nista bila prekleta od Boga, samo kača in zemlja ali kozmos. Najbolj ostra posledica greha je smrt. Greh prinaša prelom z Bogom in fizična smrt dokončno naredi ta prelom.
Kljub temu pa je šlo življenje naprej, žena je postala mati vseh živih in ne mati mrtvih. Bog ju je oblekel in pokril, da se ne bi neprestano ozirala na svojo sramoto od greha. Prav tako je tudi napovedal prihod nove žene in novega zaroda. V tem je pokazano veliko upanje, pa tudi neprestani boj z vsemi prevarami in škodami hudobije. Kljub temu je zagotovljeno, da bo potomstvo žene imelo uspeh, ko bo strlo glavo nasprotniku. Vsa zgodovina je zaznamovana s to vojno.

Napačna smer v človeštvu in zgodovini
Nevoščljivost in hudobija duhovnega sveta sta hotela zapeljati človeka, da bi nič ovil njegovo bit in zasenčil njegovo življenje v odnosu z Bogom in ljudmi. (S. Bulgakov, Svet nevečernij, 312-313.) S tem je človek postal manj, dobil je zastrupljeno bit, razbilo se je celovito spoznanje in njegova vse-edinost.
Tako je šla vsa zgodovina človeštva v napačno smer in doživela polom zaradi Adamove napačne predstave o Bogu. Hotel je biti kakor Bog in je mislil, da je Bog neodvisno, avtonomno in sebi zadostno bitje. Želel je biti tudi on tak, zato se mu je uprl. (J. Ratzinger, Uvod v krščanstvo, 196.)
Preroki ugotavljajo, da se prenaša zlo iz generacije v generacijo in govorijo o tem, da ima greh očetov vpliv na otroke, ki sledijo njihovi poti in so še slabši od njih (Jer 2, 5-8). Vse bolj se jasno kaže osebna odgovornosti grešnikov (Jer 31,29).
Greh torej ni le napaka ali zmota, ampak zloraba svobode, pristanek na nič, na škodo, na zaprtost in smrti. Ko človek ne prizna svojih meja, svoje podarjenosti in ustvarjenosti, svoje odvisnosti in hoče biti popolnoma samostojen in samozadosten, se ravno s tem izroča v smrt.
Zato, ko priznavamo ustvarjenost človeka in milost, moramo upoštevati tudi njegovo ranjenost in greh, to, da se je zgodil prelom v njegovem odnosu do Boga.

Izkušnja greha
Odnos med Bogom in človekom se je razvil v smeri tragedije, kar pristno izražajo mnoge antične in tudi sodobne kulture. Človek, ki ga je zapeljal hudi duh, je podvomil v Božjo besedo. Odločil se je, da ne bo od nikogar več odvisen in da bo sam sebi luč. Sam bo odločal, kaj je dobro in kaj slabo. Človek se je zavestno obrnil od Boga in s tem prekinil vir Ljubezni. To imenujemo izvirni greh. Bog to človekovo odločitev spoštuje. Prekinitev odnosa z Bogom, ki so jo povzročili prvi starši, se še danes odraža v vsakem človeku in je nepopravljiva.
Prekinitev odnosa z Bogom ima različne posledice:
Izguba otroškega odnosa z Bogom. Prvič je človeka pred Bogom strah in sram. Skrije se : "Tvoj glas sem slišal v vrtu; zbal sem se" (1 Mz 3,10). Človek se oddalji od Boga in misli, da je Bog tisti, ki se je oddaljil.
Notranja harmonija je porušena. Vest in razum sta zatemnjena, zato ju človek ne zna več smiselno uporabljati. Tudi volja, ki je orodje svobode, je oslabljena. "Ne delam namreč dobrega, kar hočem, ampak hudo, česar nočem," ugotavlja sveti Pavel. Volja se torej ni sposobna odločno uveljaviti in dopusti, da nad njo gospodujejo različne strasti, da jo hromi občutek krivde ter opušča to, kar bi morala storiti. To pa pogosto ovira razvoj svobode in v človeku povzroči notranjo razdvojenost.Porušeni odnosi. Človekova odločitev, da bo odvisen samo od samega sebe, da bo živel zase in ne več za drugega, se odraža v vseh njegovih odnosih: obtožuje drugega (če me kaj doleti, so za to krivi drugi). Sočlovek postane tekmec, ki me ogroža. Torej mu ne zaupam več in se ga bojim. Zato ga napadam in mu hočem gospodovati, ali pa zbežim. Ali pa ga želim imeti za predmet svojih užitkov. Nočemo biti več odvisni od drugega in ker ne moremo sprejeti različnosti, hočemo, da bi drugi postali nam enaki, torej zahtevamo enakost, ki bi odpravila razlike. Vse to pa ne poteši potrebe po ljubezni in želje po darovanju samega sebe, kar je zapisano v globini človeškega bitja. Tako človek živi boleče notranje protislovje pred samim seboj, pred Bogom in drugimi ljudmi. Ali nismo to resničnost že vsi na nek način izkusili?Skaljen je tudi odnos z ustvarjenim svetom. Stvarstvo je postalo človeku tuje in sovražno. Ta, ki mu je bilo naročeno, naj si podvrže zemljo in na njej zagospoduje nad vsemi bitji, je to naročilo zlorabil in naravo izkoristil v svoje namene.

Nezvestoba in egoizem
V jedru izvirnega greha je nezvestoba, človek je bolj poslušal kačo, nič, kot pa Boga in njegovo ljubezen. Po sredi tega je bil še užitek. Tako se je začel egoizem ljubezni, kar je izvirni greh.
Greh je zavrnitev Božje ljubezni, ki nam hoče dobro. V Stari zavezi so greh imenovali nezvestoba ali kršitev zaveze z Bogom. V Novi zavezi je greh zavrnitev Kristusove ljubezni, ki jo dobivamo v Svetem Duhu.
Z grehom človek pokaže, da sam sebi zadostuje in da ne potrebuje nikogar: ne drugega človeka, ne nasvetov in tudi ne Boga. S takšno naravnanostjo človek ne postaja večji in boljši, ampak vse bolj zaprt, razbit in neizpolnjen. Človek se odtrga od Boga in napravi sebe za merilo vsega reda. Vsekakor to pomeni postaviti temeljni življenjski red na glavo, postaviti svetu druge zakone in cilje, kot so mu lastni in temeljni.
Če smo ustvarjeni po podobi Božje skupnostne odvisnosti, potem ni naše izpolnitve v samozadostnosti. Z njo postavimo vse na glavo, zlasti pa se zapremo pred drugimi ljudmi in pred Bogom, ki bi nas mogli izpeljati k tistemu, kar bi morali biti.
Samozadostnost je tako pekel, zaprtje pred ljubeznijo, ki edina more omogočiti polno izpolnitev človeka.
Pri tem je še posebno v ospredju individualnost, ki je odsev Luciferja, ki vpliva na človeka, ki je želel zmesti človeka s podobo svojega metafizičnega egoizma. Mnogo-hipostaznost je postala individualizem in ljudje poznajo sebe samo pod to podobo.
Angeli so se Bogu uprli: ne bomo služili. Tudi prvi človek je hotel biti kakor Bog in si sam postaviti zakonitosti svojega življenja.

Posledice greha
Z vsakim grehom se človek spremeni, v njem ni več toliko svobode, veselja, manjka mu občutek za svetost in za dar. Vsak od nas pozna primere, ko sta nered in greh človeka tudi fizično uničila. Marsikateri razdor je nastal zaradi tega, pa tudi bolezen in huda dejanja. Grehi kot so laž, sovraštvo, sebičnost, imajo za seboj posledico odtujitve.
Odtujitev med človekom in človekom Temeljna odtujitev greha je v odnosu do sočloveka. Z vsakim grehom, ki ga storimo ljudem, se od njih oddaljimo, postanemo si bolj tujci, zapremo se drug pred drugim, odpravimo nekdanja srečanja, sodelovanja, začnemo se obtoževati ali si celo škoditi.
Odtujitev med človekom in okoljem: z vsakim grehom postane tudi svet slabši. Poglejmo si, kakšen odnos imajo ljudje, ki so v sebi razbiti, z okoljem, kam pelje sovraštvo v svoji skrajni obliki kot je vojna.
Odtujitev med človekom in Bogom Nezvestobe Bogu in nezvestobe ljudem ni mogoče med seboj ločiti. Če si zaprt pred človekom, si s tem odpreš tudi odnos do Boga, ki se nam razkriva prav po človeku.
Z vsakim grehom je v človeku manj pozitivne moči, manj odprtosti za Duha, s katerim bi mogel sebe spreminjati v dar in stopati v igro ljubezni.

Ostane določena bogopodobnost
Kljub pa je človek ohranil zastrto podobo svoje bogopodobnosti, ki ga je delala za središče sveta. To je pot religije, ki na različne načine vodi do učlovečenja in do Kristusa. Ta pot pripelje do Marije, ki je najpopolnejša oblika človeka in primeren kraj za učlovečenje Božjega Sina.

Spraševanje po odrešenju
Izkustvu trpljenja, raznovrstnega zla v naravi in predvsem vprašanju moralnega zla, se ne moremo izogniti. Vpričo trpljenja, krivice, bolezni, smrti, se vprašujemo po izvoru zla, porajajo se dvomi o dobroti Boga in tudi o njegovem obstoju. Janez Pavel II odgovarja, da »če je v človeški zgodovini navzoče trpljenje, razumemo, zakaj se je njegova (Božja) vsemogočnost razodela z vsemogočnostjo ponižanja s križem«. In nadaljuje, da je Kristusovo križanje dokaz božje solidarnosti s trpečim človekom. »Bog se postavi na človekovo stran.« (Janez Pavel II., Prestopiti prag upanja, Ljubljana: Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994,87.) »Vprašanju o izvoru zla se moramo torej približati tako, da upiramo pogled vere v njega, ki je edini zmagovalec zla« (KKC 385). Zaradi Odrešenikovega dejanja smrt neha biti dokončno zlo, pravi papež Janez Pavel II. »Samo Bog odrešuje in odrešuje vse človeštvo v Kristusu.« (Janez Pavel II, 94.)
Papež Benedikt XVI je v okrožnici Spe Salvi poudaril, da je prav vprašanje trpljenja in zla mnogim zameglilo vero in odprtost za Boga. Kako verovati ob tolikih krivicah in hudobiji, ki se razrašča v svetu. .
Pri grehu je treba povezati prvi greh in greh nasploh z delovanjem hudobnega duha, to da se človek ni sam odločil za upor Bogu, ampak ga je zapeljal in skušal hudič, ki je duhovno bitje, ki se je uprlo Bogu in zavaja ljudi v greh. Skušan od hudiča je človek pustil umreti v svojem srcu zaupanje do svojega Stvarnika in je ob zlorabljanju svoje svobode bil nepokoren božji zapovedi (KKC 397) .Posledica prve nepokorščine, Adamovega greha, je ranjena človeška narava, ki je oslabljena in nagnjena k zlu. Človek je prišel pod gospostvo njega, ki je potem imel oblast nad smrtjo, to je hudobnega duha (prim. KKC 407), zato ni drugega bojnega sredstva kot Kristus, križani in vstali, ki je s svojo ljubeznijo in darom življenja zlomil oblast hudobnega duha in osvobodil svet (prim. KKC 421).

Kristus in greh
Kakor obstaja solidarnost ljudi v vsem dobrem, ki ga Kristus prinaša, obstaja tudi solidarnost ljudi v laži in neresnici, ki se vleče že od začetka človeškega rodu. Stvarnost in globina prvega padca pride na odprto še posebno v luči Jezusove smrti in vstajenja. Katekizem pravi, da je nauk o izvirnem grehu hrbtna stran vesele novice o tem, da je Jezus Kristus odrešenik vseh ljudi, da os vsi potrebni odrešenja, ki ga prinaša Jezus Kristus (KKC 389). Potrebno je spoznati Kristusa kot vir milosti, da moremo spoznati Adama kot vir greha.
Vprašanju greha se moremo približati le s pogledom na Kristusa, ki je premagal vsemogočnost in zastraševanje greha. Sveti Pavel gleda na stanje grešnosti v luči Kristusove velikonočne zmage na križu in pravi, da kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost (Rim 5,20). Bog ne pristane na človekovo upornost, na njegov greh in neprestano dela korake, kako bi ga mogel nagovoriti in mu podariti svojo ljubezen.
Kakor je bil prvi človek Vse-človek, v njem je bilo zapisano vse človeštvo, je tudi drugi Adam Vse-človek, od njega je odvisno življenje vsega človeštva. Krščansko razodetje govori, da je Kristus na križu trpel vse naše človeške grehe. Odrešilna moč njegovega trpljenja in smrti je prav v njegovi zvestobi. Kjer je prvi človek popustil zlu in prelomil zvestobo, je drugi Adam ostal zvest in izročil Očetu polni dar svoje življenjske žrtve.
V Kristusu so torej vsi grehi že premagani, v vsakem posamezniku pa se mora še izvršiti ta boj.
Najpomembnejši odlomek Svetega pisma, ki se ukvarja s tem vprašanjem, je v Pismu Rimljanom:
»12 Kakor je torej po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili ...; 13 greh je bil namreč na svetu, preden je nastopila postava. In čeprav se greh ne prišteva, če ni postave, 14 je vendar od Adama do Mojzesa smrt kraljevala tudi nad tistimi, ki se niso pregrešili podobno kakor Adam. On pa je podoba njega, ki je imel priti.
15 Vendar pa z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa. 16 Z darom pa ni kakor z grehom enega človeka: sodba, ki je izhajala iz enega, je privedla do obsodbe, medtem ko je milostni dar, ki je prišel po mnogih prestopkih, privedel do opravičenja. 17 Kajti če je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem, bodo tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, toliko bolj kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu. 18 Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje. 19 Kakor so namreč zaradi neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi poslušnosti enega mnogi postali pravični. 20 Postava pa je nastopila zato, da bi se prestopek pomnožil. Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost, 21 da bi prav tako, kakor je greh kraljeval s smrtjo, po našem Gospodu Jezusu Kristusu milost kraljevala s pravičnostjo za večno življenje« (Rim 5,12-21).
V tem odlomku je poudarjeno, da je zveličanje, milost in opravičenje mogoče dobiti le po veri v Jezusa Kristusa. Ob opravičenju in milosti je nekaj, kar je predhodno našemu delovanju, kakor je tudi nekaj, kar je predhodno našim grešnim dejanjem. To je moč greha, ki je prišel na svet po človeku. Šele na osnovi tega je Adam predstavljen kot tisti, po katerem je prišlo na svet kraljestvo greha in smrti.
Razen temeljne ideje o solidarnosti, ki jo najdemo pri Pavlu, je glede na vsebino pomembno dejstvo, da greha kljub njegovi sli po vladanju ne obravnava izolirano in ni pod vplivom gnostične ideje o usodnosti zla. Nasprotno, moč zla je v Kristusu, »poslednjem Adamu« (1 Kor 15,45), v osnovi (v principu) premagana. S tem je nakazana temeljna vsebina vsakega (poznejšega) nauka o izvirnem grehu. Moč Kristusa in milosti je večja kot moč greha, univerzalnost milosti je pred univerzalnostjo greha.

Razvoj nauka o izvirnem grehu v teologiji in cerkvenem učiteljstvu

Misli, ki jih je razvijal Pavel, so v nadaljnjem teološkem razvoju v soočenju s konkretnimi vprašanji v krščanstvu samem ter z drugimi miselnimi vplivi doživljale določne spremembe poudarkov in pomenov, ter tako pogojevale konkretno versko duhovno usmerjenost vernikov in Cerkve.
Pri apostolskih očetih in prvih apologetih ne zasledimo velikega zanimanja za to, da bi sedanje človekovo stanje postavljali v odnos do greha Adama in Eve. Veliko zanimanje je vzbudilo pisanje Melitona iz Sard, ki ob obravnavi Kristusovega odrešenja govori o »dediščini«, ki je stanje duhovnega suženjstva in jo je Adam zapustil svojim otrokom: »Ne čistost, ampak nečistost, ne neoporečnost, ampak oporečnost, ne čast, ampak nečast, ne svoboda, ampak suženjstvo, ne kraljestvo, ampak tiranija, ne življenje, ampak smrt, ne rešenje, ampak poguba« (Sulla Pasqua, 49: SCh 123,86,171). V tem žalostnem položaju ljudi zasužnjuje greh, zaradi katerega se predajajo vsakovrstnim grehom in nerednostim. Smrt je njegova posledica in se razteza na vse. Adam nam je zapustil dediščino, moč greha, ki nam vlada; v moči takšne dejavne prisotnosti vsi storimo osebne grehe.
Iz tega časa je pomemben tudi Irenej iz Lyona, ki pravi, da so vsi grešili v Adamu. Tudi po Irenejevem gledanju ima nauk o grehu smisel v službi odrešenja, in če se odrešenje nanaša na vse človeštvo, potem moramo reči podobno tudi o grehu. Kakor je celotni človeški rod grešen, ker je tisti greh, ki je nastal, greh tega, čemur Irenej pravi »plasma«, tako bo po Kristusovi solidarnosti pri učlovečenju ta »plasma« deležna odrešenja. Adamov greh je naš, kakor je bila naša Jezusova pokorščina. Posledica tega prvega greha je razen dejstva, da smo vsi postali grešniki, tudi dejstvo smrti, ki smo ji vsi podvrženi, in to v moči pristnega dedovanja. Smrt kot posledica greha ni samo fizična smrt, »prva smrt«, marveč tudi »druga«, dokončna oddaljitev od Boga (Adv. Haer., III 18,7; 22,4).
Pri Tertulijanu se vprašanje izvirnega greha povezuje z vprašanjem krsta otrok. Zagovarjati tezo, da ne potrebujejo odpuščanja, bi privedlo k zanikanju potrebnosti njihovega krsta (De baptismo, 18,4). Kaže, da zagovarja potrebnost očiščenja za vse. Z druge strani pa trdi, da je celotna duša nečista, kadar se oklepa Adama in ne Kristusa (De baptismo, 18,4). Ciprijan izrecno govori o »grehu drugih«, ki se odpusti otrokom, saj so s tem, da so meseno rojeni, okuženi s starodavno smrtjo. Zdi se, da so najbolj jasno videli problem izvirnega greha otrok in njegovega odnosa do greha Adama in Eve prav v Afriki. Drugod ta problem ni tako opazen.
Tudi na Zahodu se je začel počasi razvijati nauk o izvirnem grehu. Ambrož govori o »podedovanih grehih«, in to v povezavi z Adamovo krivdo v nasprotju z osebnimi grehi. Ni še jasno, če se prvi odpustijo pri krstu (De misteriis, 31: PL 16,398). Zanimiva je razlaga Rim 5,12-21, ki jo podaja Pelagij. Po Adamovi krivdi prideta na svet greh in smrt, toda smrt ima svojo moč samo nad tistimi, ki so osebno grešili. Ker pa so grešili skoraj vsi, moremo govoriti o moralni univerzalnosti in ne o čem drugem. (Exp. in Rm 5,12: PLS 1,1136.) Naslanja se na Rim 5,19 in tamkajšnjo miselno črto, ko govori o Adamovem slabem zgledu, ki je vzrok grehov ostalih ljudi. Zunanje pojmovanje Adamovega vpliva na greh ni drugega kot druga stran zunanjega pojmovanja Kristusovega vpliva na odrešenje.
Pelagiju se je uprl Avguštin. Čeprav je Avguštin že od začetka poznal gospostvo greha nad vsemi ljudmi, se vendarle zdi, da ni imel že od začetka razvitega pojmovanja o tem, da so vsi grešili v Adamu, pa tudi ne o usodi otrok, ki so umrli brez krsta. Avguštin že v prvem delu proti pelagijancem zagovarja nauk, da je Adamov greh vse ljudi napravil za grešnike, v Adamu smo vsi eno, ker smo v njem vsi grešili, zato Avguštin govori o »peccatum originale«, »izvirnem grehu« (I 9,9). Ne gre za greh, ki se porodi iz lastne volje, ampak iz dejstva, da smo si nakopali Adamovo krivdo. V Rim 5,12 je po njegovem mnenju mišljen samo prvi greh in ne osebni grehi, ki obtežujejo situacijo vsakega posebej. Vsi ljudje ostanejo zaradi enega samega greha obsojeni, dokler jih ne osvobodi Odrešenikova milost (Pecc. Mer. I 11,13: CSEL 60,14); ta izvirni greh »nas ločuje od zveličanja in večnega življenja«; vse to velja tudi za otroke (De pec. mer. et remis., I 28,55: CSEL 60,53).
Izvirni greh se predaja naprej z rojstvom in ne po posnemanju, in prav tako se ne moremo rešiti in doseči opravičenja s posnemanjem Kristusa, ampak po milosti Svetega Duha. Naprej se predaja Adamov greh in ne grehi naših prednikov. Tu se Avguštinu zastavi vprašanje, kako to, da krščeni starši predajajo svojim otrokom začetni (izvirni) greh. Avguštin pride do zaključka, da se to dogaja zaradi tega, ker starši predajajo naprej življenje kot »rojeni« in ne kot »prerojeni« (De pec. mer. et remis., III 8,16). Prav zato more samo prerojenje rešiti človeka. Po Avguštinu je razlog tudi v tem, ker se rojstvo uresničuje s poželenjem in ni dejanje »tranquillae voluntatis« (De nup. et conc., II 7,17; 22,37).
Le združenje s Kristusom omogoča večno življenje (De pec. mer. et rem. I 12,15) in če nas samo krst zedinja s Kristusom, je potreben vsem. Tistim, ki niso osebno grešili, je odpuščen Adamov greh. To je smisel krsta otrok, ki ga podeljuje Cerkev in katere prakso hoče Avguštin braniti. Če ne bi imeli greha, ne bi bili odrešeni po Kristusu (De pec. mer. et rem. I 34,63; III 1,1). Dosledno temu po Avguštinovem mnenju Kristusovo odrešenje ne bi bilo univerzalno, če ne obstaja tudi univerzalni greh, katerega samo krst uniči in ki je Adamov greh, v katerem so vsi postali grešniki. Čeprav izvirni greh ni hoten, ne moremo trditi, da je človeku tuj, saj imamo v Adamu vsi svoj izvor.
Avguštinova shema nauka o izvirnem grehu je bila tudi podlaga, na kateri so gradili svojo razlago teologi v srednjem veku. Zanimiva je Anzelmova definicija greha. Pravi, da je greh žalitev zoper Božjo čast. Ko je Adam grešil, je postal kriv tega prestopka. To prizadeva na prvem mestu njega osebno, toda ker je Adam glava človeštva in ker se iz njega vsi rojevamo, je to tudi greh vseh ljudi. Ko je on grešil, smo vsi grešili od trenutka, ko moramo od njega sprejeti bit (De conc. virginali et de pec. orig.: PL 158, 431-464). Od njega prejmemo naravo, kakršno je imel on, to je takšno, da ji manjka izvirna pravičnost, ki pa bi morala biti v človeku. S tem se Anzelm oddalji od teorije, ki vidi v poželjivosti bistvo izvirnega greha. Človek pride na svet v drugačnem stanju, kakor pa bi moralo biti, v slabšem stanju, s popolno nezmožnostjo, da bi se s svojimi lastnimi močmi vrnil v tisto stanje, v kakršnem bi moral biti. Zato je potrebno Kristusovo odrešenje.
Tudi po Tomaževih mislih je pomanjkanje izvirne pravičnosti odločilno za nauk o izvirnem grehu (S.th. I-II, q. 82, a. 3); posledica tega pomanjkanja je, da je človek radikalno nesposoben sprejeti milost. To stanje je »habitus«, razpoloženje, ki ga nagiba k zlemu in ki izhaja iz narave. Izvirni greh, ki je formalno pomanjkanje prvotne pravičnosti, se materialno istoveti s poželjivostjo (S.th. I-II, q. 82, a. 3; De malo, q. 4, a. 2). Od tu izhaja razen tega še vse drugo zlo za človeka, četudi so smrt in druge posledice greha »naravne«, je izvirni greh potemtakem postavil človeka v stanje njegove narave, to se pravi v takšno, da v njem ni delovanja milosti (S.th. I-II, q. 87, a. 7). Zato tisti, ki umrjejo z izvirnim grehom, ne morejo vstopiti v blaženo gledanje. Že v Tomaževem času pa so razlikovali med »poena damni«, ki je manjkanje gledanja Boga in je posledica izvirnega greha, ter »poena sensus«, ki je posledica osebnih grehov (DS 780). Drugi avtorji še naprej pripisujejo pomembnost poželjivosti in predajanju greha »generatione«, z roditvijo (čeprav opozarjajo, da roditev sama na sebi ni nekaj zlega). Na splošno lahko rečemo, da v tem času niso bile dodane nove prvine k nauku o izvirnem grehu. Enako moremo reči za poznejšo katoliško sholastiko, ki se naslanja na tridentinski koncil, kateremu bomo sedaj posvetili svojo pozornost.
Še prej pa moramo na kratko opisati Lutrov nauk o izvirnem grehu, ki je najbolj neposredno izzval razpravo na tridentinskem koncilu. Lutrov osnovni namen je bil izraziti z eksistencialnimi pojmi nauk o izvirnem grehu, ki ga je sholastika skrčila na abstraktni pojem »(po)manjkanja prvotne pravičnosti«. Za Lutra je grešnik konkreten človek in greh je moč, ki človeka postavi v nasprotovanje Bogu, je »meseno« (v bibličnem pomenu) stanje človeka, ki se končno skrči na (po)manjkanje vere. Samo po Božji besedi v postavi je mogoče spoznati greh. V soočenju s tem, kar odreja prva zapoved, hoče človek uveljaviti samega sebe in noče razumeti svoje eksistence kot Božji dar. Izvirni greh je greh per antonomasiam, je greh narave, greh, ki vključuje izgubo vseh človekovih moči in sposobnosti. Ta »greh« je prvotno Adamova osebna krivda; se pa spremeni v greh vsakega posameznika, ker je izvirni greh istoveten s poželjivostjo. Poželjivost je nagnjenje k zlemu in popolna nemožnost za to, da bi delali dobro, da bi ljubili Boga. Zato je to človekov radikalni greh. Ta izvirni greh ima za posledico popolno pokvarjenost narave (Disputation de Justificatione, IV: WA 39, I, 85).
Luter ni mogel sprejeti sholastičnega nauka, ki je učil, da narava zaradi greha ni pokvarjena, čeprav je resno ranjena (načeta). Narava je pokvarjena, ker išče sama v sebi svojo oporo in temelj, ne pa v Bogu (Disputation de Justificatione, IV: WA 39, I, 100). Luter ni gledal gleda na človeka v njem samem, ampak v njegovem odnosu do Boga. Če manjka povezava z Bogom, se znajde celotna človekova oseba v negativnem stanju, čeprav ostane v njej neka pasivna sprejemljivost (aptitudo) za milost, ker jo Bog vedno kliče. Človeka, ki ga je pokvaril greh, ne reši poželjivosti niti krst niti vera. Iz tega sledi, da je človek »hkrati pravičen in grešnik«. Grehi se mu ne prištevajo zaradi Kristusovega zasluženja in Božjega usmiljenja, vendar tudi če se spreobrne, ostane še naprej grešnik (Ph. Melanchton, Apologia, v: Die Bekenntnisschriften der evangelisch-lutherischen Kirche. I, 147-150). Zdi se, da je tudi Kalvin vztrajal pri neki prirojeni pokvarjenosti človeške narave. Na splošno nauk reformatorjev, ki se delno navdihuje pri Avguštinu, poudarja bolj aktualno (sedanje) izkustvo človekovega greha kakor pa abstraktne sholastične pojme svojega časa. Večji poudarek dajejo pokvarjenosti narave kot pa Adamovemu grehu, ki je njegov izvor. Kljub tem razlikam je nauk o izvirnem grehu točka, ki jo imajo protestanti skupno s katoliškim naukom. Zato vseh trditev tridentinskega koncila, še najmanj najbolj središčnih, ne moremo razumeti kot golo nasprotovanje protestantski teologiji.
V dekretu »De peccato originali« (DS 1510-1516) obravnava tridentinski zbora temo o izvirnem grehu najbolj sistematično do sedaj, čeprav ne izčrpno. Na začetku govori o prvotnem stanju človeka, ki je z grehom izgubil »svetost in pravičnost«, kar je imelo za posledico smrt in oblast hudobnega duha. Zaradi prekršitve se je »celotni Adam ... spremenil na slabše«, telo in duša tako, da je njegov položaj po grehu veliko slabši od prejšnjega (DS 1511). S tem hoče koncil rešiti integriteto (neokrnjenost) človeške »narave« po grehu. Ta »narava« tukaj ni več prvotno stanje, ampak je abstrakten pojem, se pravi človek kot razumna stvar.
Drugi kanon poudarja, da se učinki Adamovega greha prenašajo na njegovo potomstvo. Ti učinki so: izguba prvotne svetosti in pravičnosti, podvrženost smrti in drugemu telesnemu trpljenju ter povrženost grehu, ki je »smrt duše« (DS 1512). Koncilska misel o posredovanju greha je pojasnjena v naslednjem kanonu. Koncil predpostavlja, da je bil Adam ena oseba in da vsi ljudje izhajajo od njega. To so pač trdili vsi v tistem času in nima nič opraviti s sporom s protestanti. Zato vlada splošno mnenje, da je to snov, o kateri se koncil ni hotel neposredno izraziti.
Tej negativni predstavitvi sledi v tretjem kanonu središčna pozitivna trditev o absolutni potrebnosti Kristusa za odrešenje in zveličanje, ki se opira na Pavla (1 Kor 1,30; Rim 5,9) in je v oporo koncilskim trditvam. Postali smo deležni zasluženj Kristusa, edinega srednika med Bogom in ljudmi, po krstu, ki se deli tako odraslim kakor tudi otrokom. Edini Jezus rešuje, ne pa moči človeške narave. Položaj, iz katerega nas Kristus reši v moči krsta, je prav ta Adamov greh ali izvirni greh, ki zajame vse. O tem grehu so podane različne trditve; da je eden po izvoru, da se prenaša z rojevanjem in ne s posnemanjem (propagatione, non imitatione). To pomeni, da obstaja v vseh ljudeh že z dejstvom, da so rojeni, in torej ne zaradi »slabega zgleda«, ter da je vsem ljudem lasten. Predvsem je greh, o katerem je tu govor, posledica prvotnega greha v sedanjem človeku kot izvor sedanjega grešnega stanja. Po svojem izvoru je eden, ker je bil eden tisti greh, ki je izvor za to stanje (Adamov greh).
Četrti kanon govori o nujnosti krsta, ki sledi iz univerzalnosti greha. Otroci so, čeprav so otroci krščenih staršev, potrebni krsta za odrešenje in zveličanje. Ker so Adamovi potomci, je krst zanje nekaj resnično potrebnega. Svetopisemski temelj je spet Rim 5,12. V moči tega načela so tisti, ki niso mogli osebno grešiti, krščeni v odpuščanje grehov, »da bi bilo s preroditvijo očiščeno v njih tisto, kar so si nakopali z roditvijo«. Kot nadaljnji razlog za potrebnost prerojenja vseh navaja koncil Jn 3,5: kdor se znova ne rodi iz vode in Svetega Duha, ne more vstopiti v Božje kraljestvo. Z vključitvijo zahteve po krstu otrok je tridentinski cerkveni zbor ponovno potrdil nauk o obstoju greha v vseh ljudeh še pred sleherno osebno odločitvi. Obenem je s tem potrdil tudi nauk, da vsi (tudi otroci) potrebujejo Kristusa kot zveličarja in odrešenika. Še enkrat je postalo očitno, da ni mogoče ločevati teologije greha od teologije milosti.
Zadnji kanon najbolj naravnost spoprime s protestantskimi nauki. Na prvem mestu trdi, da milost, ki jo posreduje krst, odpusti »krivdo« (reatus) izvirnega greha. To pomeni, da odstrani vse tisto, kar je v svojskem smislu in resnično greh ter da je ta greh »odvzet« (odstranjen) in ne zgolj neprištet ali odvzet zgolj na zunaj, pri čemer bi korenine ostale nedotaknjene. Posledica tega je, da Bog ne sovraži ničesar v prerojenih, tako da tem, ki so postali Božji otroci, nič ne preprečuje vstopa v nebesa. Drugi del kanona zatrjuje nadaljnji obstoj poželjivosti v krščenih, hkrati pa trdi, da ta poželjivost, ki ostane za boj, ne škoduje tistemu, ki ji ne privoli, in zato ne more škodovati tistim, ki se ji upirajo z milostjo Jezusa Kristusa.
Po tridentinskem koncilu dejansko ni več nobenega drugega izrednega posega cerkvenega učiteljstva, v katerem bi spregovorilo na izrecen ali podroben način o izvirnem grehu. Drugi vatikanski koncil o izvirnem grehu ni razpravljal, vendar je pri opisu stanja v svetu spomnil, da je svet padel v sužnost greha in da »je človek takoj ob začetku zgodovine zlorabil svojo svobodo s tem, da se je dvignil zoper Boga«, tako da zdaj »odkriva, da je nagnjen tudi k zlu in pogreznjen v mnogotero zlo« (CS 13). Tudi okrožnice Janeza Pavla II. govorijo o pragrehu kot grehu, ki je na zemlji od začetka človeštva in je povzročil zlom prvotne edinosti in povezanosti z Bogom. Gre za greh prastaršev, ki nosi značaj dednosti in ga v tem smislu imenujemo izvirni greh (MD 9). Greh je okvir, v katerem je pojasnjena in razložena »ločitev« ter neprestana ogroženost odnosov med možem in ženo. To kaže, kako globok religiozni in eksistencialni pomen pripisuje katoliško oznanjevanje univerzalnosti začetnega greha.
(Zadnji del povzet po A. Lahu)