POGLED PROTI CILJU

- Kaj lahko povemo o življenju po smrti?

Kristjani verujemo, da se človeško bivanje nadaljuje tudi po naši smrti. Najmočnejši razlog za to je Kristusovo vstajenje, ki je temelj našega verovanja.
Seveda o vsem tem bivanju nimamo izkušnje in odgovarjajočih pojmov, zato je tudi težko govoriti o vsem tem. Do neke mere nam lahko pomaga notranja usmerjenost našega duha in vsega našega bitja, ki presega čas in umiranje ter se usmerja k izpolnitvi, pa tudi ljubezen, ki gre čez telesno minevanje. Še noben človek ni v našel v umskem raziskovanju polne sreče, ampak je ta v podarjanju in ljubezni.
V veri priznavamo in odkrivamo, da je Bog tisti, ki večno biva in je brez začetka ter brez konca. Svet in človek pa bivata kot ustvarjena in imata svojo trdnost ter izpolnitev le v povezavi z večnim Božjim bivanjem.
Pojem časa, ki je minevanje, seveda ne ustreza več tej stvarnosti. Življenje po smrti ni brezkončen čas, ampak vedno večja polnost bivanja, neprestano napredovanje v ljubezni.
Edini, ki je, je troedini Bog. On je edini nespremenljiv, edini brezpogojno nujen za obstoj vsega, on je polnost življenja.
Možnost doseči izpolnitev in zveličanje je v sprejemu ljubezni, ki jo je Oče izročil svojemu Sinu za svet (Jn 3,16) Jezus nam bo v svoji ljubezni omogočil, da bomo mogli stopiti iz smrti v življenje in da bomo v odnosu z Bogom in bližnjimi zaživeli tisto polnost življenja, za katerega smo bili poklicani in ustvarjeni. Sveti Duh na nam bo s svojo ljubeznijo pomagal, da bomo mogli ostati pred pogledom Božje ljubezni in se ji kljub nepopolnosti predati.
Življenje po smrti bo torej še bolj očitno življenje v povezavi z Božjim bivanjem, z Božjo resnico in ljubeznijo. Človek se v Bogu umiri, doseže polnosti svojega uresničenja, vstopi v neprestano igro ljubezni. Seveda je zato potrebna človekova svobodna privolitev in sodelovanje.
Sveto pismo navadno govori o posmrtnem bivanju v podobah. Ti opisi večnega življenja, luči, miru, nebeške gostije, hočejo povedati, da bomo živeli (2 Kor 5,8).
Kristjan živi na podlagi razodetja in njegove izkušnje v upanju in to upanje ni utvara. Za vsakogar obstaja neslutena izpolnitev, resničen in dokončen cilj. Ta bo nastopil, ko bodo prenehale vse ovire, vse nezadostno, ko nam bo podarjeno novo spoznanje in se bomo srečali z Bogom na nov način.

- Kaj sploh so nebesa?

Nebesa so življenje z Bogom. Brez njega bi bila večnost dolgočasna. Vse je povezano z njegovo ljubeznijo, vse je ljubezen in izvršuje njegovo voljo. Ljubezen ustvarja večni sedaj, večno gibanje podarjanja in sprejemanja.
Kakor se večno življenje ne odvija več v času, tako tudi prostorske razsežnosti ne opredeljujejo blaženega življenja v večnosti.
Pojem nebes je sicer nastal v svetopisemskem kozmološkem okviru, kjer v tretji nebesni sferi prebiva Bog, vendar so nebesa stanje in ne kraj. Sveto pismo želi s primero »zgoraj« ali »v nebesih« izraziti drugačnost in vzvišenost te skrivnostne stvarnosti.
Sveto pismo in krščanska misel poudarjata, da bomo v nebesih gledali Boga ( Mt 5,8).
Gledanje Boga pomeni ljubiti, gre za željo videti najbolj ljubeče in ljubljeno bitje. Veliko lažje ljubimo nekoga, če ga vidimo. V pogledu ljubezni je zaobjet ves človek. V nebesih bomo mogli z vso ljubeznijo in naklonjenostjo občudovati in doživljati razodevanje Božjega življenja kot brezkončne ljubezni. Prav tako pa bomo odkrivali, kako so vse stvari usklajene, vodene in ohranjene v bivanju, spoznali bomo tudi smisel vsega in tudi tiste načrte, ki se niso izpolnili. Sveti Pavel pravi, da bo vsak spoznal, kakor je spoznan (1 Kor 13,12), da se bo poznal in sprejel tako kot ga gleda Bog, da bo res to, kar je.
V nebesih bomo v polnosti zaživeli držo Božjih otrok, ki vse pričakujejo od Očeta in v vsem izpolnjujejo njegovo voljo. To bomo dosegli v moči Svetega Duha po izkušnji in srečanju s Kristusovo poveličano človeškostjo, z njegovo slavo. Po Kristusu moremo priti k Očetu. Ker veliko lažje ljubimo nekoga, če ga vidimo, bomo imeli v Kristusu najbolj jasno podobo Očeta, videli bomo, kako Oče ljubi svojega učlovečenega Sina in v njem tudi nas. Po Kristusu bomo tudi odkrili, da je Bog vse (1 Kor 15,28), da je razlog vseh stvari, da ima v njem vse svoj obstoj, v njem se vse prepozna v svoji pravi resničnosti, on je ljubezen, ki vse nosi in vse privlači k sebi. V tem smislu so nebesa popolna izpolnitev vsega človeštva, dokončno srečanje ljudi z Bogom, kot pravi teolog Sorč.
To življenje bo nekaj povsem neslutenega, nov način bivanja, izpolnjen in zveličan svet, dar Božje milost in ljubezni.

- Kaj bomo delali v nebesih? Se ne bomo morda dolgočasili, če bodo večna

V nebesih se prav gotovo ne bomo dolgočasili, kajti v ljubezni ni nikoli dolgega časa in nezanimivosti. V nebesih se ne bomo nikoli naveličali ljubezni, neprestanega podarjanja in sprejemanja drugih, ne bomo se nikoli naveličali sreče in polnega življenja. Vse bo zanimivo, vse bo polno. Bližina Boga bo vedno nova izpolnitev v ljubezni.
Tako moremo primerjati nebesa trenutkom sreče, doživljanju skladnosti, varnosti, odprtosti in podarjanja. V tem se bodo združila vsa naša hrepenenja, vse želje in načrti. Uresničeni bomo do poslednjih skrajnosti in živeli z Bogom in z ljudmi odprt odnos ljubezni. To ljubezensko srečanje bo prineslo največje veselje in blaženost. Sveti Janez pravi, da bomo v nebesih podobni poveličanemu Kristusu: »Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je«(1Jn 3,2). Kristus je pred nami prehodil pot človeškega življenja, da bi nam mogel biti v nebesih v svoji poveličani človeškosti zgled in mera naše izpolnjenosti, da bi mogli ljudje zaživeti ljubezen v odprtosti odnosov med osebami Svete Trojice. To je zadnja in najgloblja poklicanost človeka in po njem tudi vsega stvarstva.
Kristus nas kot Glava tudi združuje v skupnost njegovega »skrivnostnega telesa«. Vsi ljudje smo v Kristusu poklicani, da se ob podpori Svetega Duha usmerimo k Očetu in izpolnimo njegovo voljo. Po Kristusovem vzoru se mora tudi naša ljubezen usmerjati k Bogu in človeku. Tesna edinost s troedinim Bogom pomeni tudi ustvarjanje novih odnosov z ljudmi, ki imajo skupnega brata Kristusa in jih povezuje isti Sveti Duh. Sveti Janez pravi v Razodetju, da je videl množico poveličanih iz vseh narodov, ki je ni mogel prešteti (Raz 7,9).
Ljubezen se vedno znova odpira in išče naslovnike svojega darovanja in osrečevanja. Bolj, ko gledajo Boga v njegovi neizčrpni ljubezni, bolj se utrjuje tudi njihovo občestvo ljubezni. V občestvu svetih se odpirajo nove poti ljubezni, novi čudeži medsebojnega podarjanja. Ljubezen je do kraja iznajdljiva. Tržaški teolog Ukmar razmišlja, da če je bila že za časa evangelista Janeza množica blaženih tolika, da je ne bi mogel nihče prešteti, kolika mora biti sedaj po dveh tisočletjih in kolika bo ob koncu zgodovine, ko se bodo ljudje pokazali v svojih poveličanih telesih.

- Ali lahko upam na to, da bom prišel v nebesa?

Prav vsak človek lahko upa in si mora prizadevati, da bi prišel v nebesa. Toda sam si tega ne more pridobiti in zaslužiti. Nihče ni v nebesih po svoji zaslugi, poveličanje je za vse ljudi Božji dar, za katerega morejo biti hvaležni in z njim odgovorno sodelovati.
Nauk o Božji pravičnosti govori o zveličanju na osnovi Božje milosti, ki jo učlovečeni Božji Sin razkriva človeku grešniku, da bi stopil na pot spreobrnjenja in zaživel sinovski odnos z Bogom. Pri tem se ne more zanesti na svoja dela, ampak na pravičnost, zvestobo in ljubezen Boga. Vendar pa do sprejema Božje pravičnosti ne more priti brez človekovega sodelovanja in svobodnega sprejetja Božjega daru. Mera in moč sta postavljeni od Boga, mi samo dejavno sodelujemo pri tem. Zasluga je torej naše sodelovanje z milostjo, vendar v svojem temelju vse ostane dar.
Kristusov prihod na svet in njegova žrtev na križu sta namenjena vsem ljudem vseh časov.
V Jezusu je zveličanje, kajti v nobenem drugem ni zveličanja. Jezus je rekel Zaheju, da je z njegovim prihodom prišlo zveličanje v njegovo hišo(Lk 19,9).
Toda, ker je tu potreben tudi človekov svobodni pristanek in sodelovanje, sta se v zgodovini krščanske misli različno prepletata dva osnovna poudarka. Pred Drugim vatikanskim koncilom je bila močneje naglašena človekova pripadnost Kristusu in Cerkvi ter njegovo sodelovanje z milostjo, ki mu je podarjena. Po koncilu je bolj v ospredju Božja volja, da se zveličajo vsi ljudje, tisti, ki verujejo v Kristusa in tisti, ki so po skrivnostnih potih nanj naravnani (CS 22, 2.5).
Sveti Janez močno naglaša pomen vere za dosego večnega življenja (Jn 3, 5-16), potem pa govori o Kristusovem poslanstvu, kajti svet se bo po njem zveličal( Jn 3,17). Večno življenje je poznati Očeta in njegovega učlovečenega Sina Jezusa Kristusa, ki je edini zveličar in odrešenik človeštva (Jn 17,3). V tem smislu moremo sprejeti nebesa kot nadaljevanje in stopnjevanje tistega, kar smo že na zemlji doživljali in izkušali kot odrešenost. Še posebno sveti Janez poudarja, da je večnost prisotna že sedaj. V Jezusu je že prisotno zveličanje, zato je srečanje z njim odločilno, zavrniti ga pomeni umreti, zaupati in verovati vanj pa pomeni večno življenje. Živi spomin na Kristusovo vstajenje nam pomaga, da moremo prepoznati pozitivni izhod zgodovine in se truditi za boljši svet, ne da bi pri tem zapadli utrujenosti ali pa nasilnim rešitvam.

- Kaj je treba storiti, da prideš v nebesa? Kje se lahko pripraviš nanje?

Poudarili smo že, da je poveličanje Božji dar in da je pobuda naše večne sreče na strani Boga. Sveti Pavel pravi: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo«(1 Kor 2,9; Iz 64,3).
Bog ljubi človeka in mu daje vse, kar potrebuje za polno uresničenje, Bog tudi odpušča vse človeške grehe in pomaga oblikovati oblikuje pozitivno naravnanost človeka. Z Božje strani je vse narejeno, pri našem zveličanju pa je potrebno tudi sodelovanje. Naša zasluga pri tem je sodelovanje z Božjimi darovi.
Človek pa je poklican, da svobodno odgovori na Božji dar in razvija svojo poklicanost na temelji Božje podobe, ki je v njem. Sveti Duh nam približuje to bogastvo: »Mi nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi mogli spoznati to, kar nam je Bog milostno podaril«(1 Kor 2,12). Po Kristusovem vzoru, ki je v polnosti uresničil svojo človeškost, se tudi v nas odvija pot od »Božje podobe« do njenega uresničenja, ki ga na podlagi svetopisemske misli 1 Mz 2,7 imenujemo »sličnost«. V svojem duhovnem naporu postaja človek vedno bolj to, kar je, kar mu je Bog predlagal in je njegova naloga v zgodovini. Pri tej dejavnosti se prepletata pobuda Božje milosti in človekovo svobodno sodelovanje.
Zato ni mogoče pridelati veliko sadu, če nismo v Svetem Duhu povezani s Kristusom. Mladika potrebuje trto, brez te povezave ne bo sadu (Jn 15,4-5). Treba je ostati v Kristusu, da je sad obilen in resničen. Ta »ostati« v Kristusu je temeljni pogoj za večno življenje. «Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5).
Vsi ljudje smo poklicani, da se uresničimo glede na Božji predlog in njegovo pomoč. Po uživanju Kristusovega telesa, po krstu in zakramentih postanemo na vedno nov način deležen njegove poveličane človeškosti in stopamo v odnos z njim. Bog po svoji strani naredi vse, da bi do tega prišlo pri vsakem človeku. Kristus je živel vse naše okoliščine in jih odrešil po svoji žrtvi na križu. Njegovo vstajenje je merilo naše izpolnjene človeškosti. Za našo človeško izpolnitev je torej treba umreti sebi in se roditi v Kristusovi veliki noči, ki predstavlja tudi rojstvo novega človeka. V Svetem Duhu je ves svet poklican, da dobi podobo Kristusove poveličane človeškosti, da postane bogo-človeški, da se zveliča.

- Kdo lahko računa na to, da bo šel naravnost v nebesa?

Čeprav se trudimo za povezanost z Bogom in izpolnjujemo njegovo voljo v svojem življenju, ne moremo računati, da bomo šli naravnost v nebesa. Nihče se ne more in ne sme zanašati na svoje sposobnosti in prizadevanja ter biti prepričan, da bo šel v nebesa. Kajti nebesa niso naša človeška zasluga, ampak zastonjski Božji dar.
Znano je, da so svetniki zelo globoko doživljali svoje napake in grehe ter se borili proti njim. Bolj, ko se človek vidi v Bogu in postaja občutljiv za ljubezen, bolj vidi tudi svoje pomanjkljivosti, napake, pomanjkanja…
Seveda pa Bog ne more poveličati in odrešiti človeka brez njegovega sodelovanja. Zato morajo biti nebesa vsakomur trajen izziv, obenem pa ga mora sprejemati z vsem človeškim realizmom in v odprtosti za Božjo pobudo in Božji dar.
V tem realističnemu pogledu nase in svojo življenjsko stvarnost nastaja drža ponižnosti, sprejemanje sebe v odnosu do popolnega in vsemogočnega Boga. Zato more tak človek sprejeti na vsakem kraju in v vsaki okoliščini resnico o sebi. Od tu tudi značilnost, da so svetniki pogosto prejemali zakrament svete spovedi in tako dan za dnem z otroško preprostostjo sprejemali božje predloge.
Po drugi strani pa se moramo zavedati, da je nesmrtnost že položena v nas, v našo Božjo podobo, v duha, ki nam je bil dan. Ustvarjeni in poklicani smo, da bi živeli v povezavi z Bogom in v tem vedno bolj izpolnili svoje življenje z ljubeznijo. Bolj, ko se odpremo Božji milosti njegovima dvema rokama, Sinu in Svetemu Duhu, bolj postajamo polni življenja, bolj je nesmrtnost že prisotna v nas. Zato stopamo na pot evharistije, ki se je začela s Kristusovim učlovečenjem in vstajenjem in se nadaljuje po Svetem Duhu. Tako je po veri v Sina in po njegovem prihodu krhkost našega mesa povzeta v moči Svetega Duha, ki vse bolj prevzema življenjsko pobudo. V Mariji vidimo novost poveličane stvarnosti po Božji podobi, po podobi Kristusa.

- Kdo je svetnik?

Živimo v času, ki močno poudarja pobudo človeških moči, nekako pa je potisnjena v kot pobuda duha, ljubezni. Šele v obeh razsežnostih je človek izpolnjen in prav to je temelj svetništva: celovito udejanjenje, kjer nas Bog kliče.
Zato svetništva ne smemo razumeti kot nek poseben poklic, ki je namenjen izbrancem, religioznim genijem, svetnik tudi ni neki nadčlovek, niti oseba iz muzeja. Svetnik je predvsem resničen človek, oseba, ki stoji na tleh in obenem pripada Bogu, na katerem je zgrajen njegov življenjski predlog in ki ga sprejema v svoji ljubezni.
Svetost je udejanjenje naše poklicanosti, da smo in postajamo to kar smo in kar Bog želi od nas. To pa je zahteva in naloga vsakega človeka, svetništvo, življenjska izpolnjenost v harmoniji duha in telesa, zemlje in neba je naša temeljna življenjska potreba, tisto eno, kar je potrebno v življenju.
Svetnik je svoboden človek. Bog hoče, da smo pred njim svobodni, svoboda je najvišji izraz našega dostojanstva pred Bogom. Zato tudi Jezus blagruje tisti, ki so svobodni. Tako je človek, svetnik, predvsem zdravo razvita človeška osebnost, ki zna živeti svojo poklicanost, svojo usodo v svojem času, v svojem prostoru in med svojimi sodobniki. Nič mitičnega, nič kozmičnega, nobene odvratne čustvenosti in iskanja izrednih pojavov. Duhovno življenje je nekaj kar spada k nam in našemu duhovnemu in telesnemu zdravju. Kristus ni polomil in zverižil Petrovega značaja, tudi drugim apostolom je pustil, da so dosegli popolnost ob tem kar so bili in prav to je najbolj pritegnilo ljudi. In tako duhovnost, tako pot popolnosti pričakuje tudi od nas.
Svetost je najgloblja povezanost med božjim in človeškim, med nebom in zemljo, med večnostjo in časom, med duhom in telesom. V tem našem telesu, v teh okoliščinah in ob teh ljudeh, v tem značaju, je mogoče vzeti svoje življenje zares, odgovorno in ga z božjo pomočjo ter osebnim naporom izpolniti. Za to priča poveličano človeško življenje božjega Sina, ki je temeljni model za našo osebno harmonijo, za neprestano notranjo povezavo med mesom in duhom ob pomoči božje ljubezni.
Koliki ljudje tudi danes živijo odgovorno in polno svoje življenje ter dopuščajo, da Sveti Duh dela po njih svoja čudovita dela. Mar ni bil že za časa življenja ves svet soglasen glede svetosti pred kratkim preminule matere Terezije? Starokrščanski spis Didahe nas vabi, naj si vsak dan iščemo obraz svetnikov in poslušamo besede njihovih govorov. Pa tudi naš zgled in naše pričevanje je pri tem zelo pomembno. Kristjan je v sebi že nosilec novega neba in nove zemlje.

- Ali biti svetnik pomeni biti popoln?

To vprašanje je zelo na mestu. V Jezusovem Govoru na gori pri evangelistu Mateju je poudarjeno, da je popolnost človeka v tem, da se na temelju Božje ljubezni uresniči v tem, kar
je. Na podobnem mestu govori sveti Luka o svetosti kot uresničenju ljudi na temelju Očetove ljubezni in popolnosti. Očetova popolnost se izraža v njegovi svetosti(Lk 19,2).
Sveti moramo postati, ker je to naš cilj, ker je Bog svet (3 Mz 19,2) in je le v tem naša izpolnitev.
Sveti Pavel pravi, da je človeški pogum v tem, da osvojimo in si na različne načine prilastimo svetost Kristusa, ki je postal za nas pravičnost posvečenje in odrešenje (1 Kor 1,30).
Iz tega izhaja tudi naše posnemanje Kristusove svetosti v življenju, kajti vera brez del je mrtva(Jak 3,26). Sveti Pavel razlaga Tesaloničanom v čem je svetost: » da se vzdržite nečistovanja, da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga. Naj v tej stvari nihče ne goljufa in ne vara svojega brata. Kajti vse to Gospod kaznuje, kakor smo vam že povedali in izpričali. Saj nas vendar Bog ni poklical k nečistosti, marveč v svetosti. Kdor torej zametuje te zapovedi, ne zametuje človeka, temveč Boga, ki vam daje svojega Svetega Duha. O bratski ljubezni pa ni treba, da vam pišemo: vas same je Bog poučil, da ljubite drug drugega«(1 Tes, 4,3-9). Obe temeljni razsežnosti svetosti: vero in dejanja lepo povezuje Drugi vatikanski koncil v Dogmatični konstituciji o Cerkvi (C 40).
Svetost je torej polnost bivanja. Pomembno je, da svetosti in polnosti bivanja ne pojmujemo kot neko zunanje izpolnjevanje zapovedi ali zunanjo čistost, ampak predvsem kot osnovno naravnanost človeka. Svetost je izpolnitev poklicanosti, izpolnitev tistega, kar odgovarja človekovemu bistvu, njegovi sreči. Mati Terezija je na vprašanje časnikarja, ki jo je spraševal o svetosti, odgovorila, da svetost ni razkošje, ampak nujnost. To moremo opaziti v življenju mnogih ljudi, ki so resnično uspeli sebe izpolniti in uresničiti. Ti so na sebi lasten način pustili najmočnejše sledove v svojih skupnostih, v Cerkvi in v človeški zgodovini.

- Kaj so vice?

Kristjani verujemo, da življenje po smrti v veliki večini primerov vključuje očiščevanje od vsega, kar ni bilo storjeno v skladu z ljubeznijo in našim poslanstvom. Nauk o vicah govori o resnosti in odgovornosti našega življenja, to, da bo treba vsak odnos pred Bogom urediti, popraviti, ponovno zaživeti. Nič ni nesmiselno, nič ne gre v prazno. Pri vsakem padcu in zavrnitvi je potrebna sprava skozi bolečino in napor vedno večje ljubezni.
Ljudje, ki so bili sicer naravnani na Kristusa, pa vera in ljubezen pa še nista zajeli vsega njihovega življenja, bodo šli skozi očiščujoče bolečine očiščevanja v vicah. Očiščevanje je boleče, vendar blaženo, ker pričakuje rešitev, ki je že gotova. Pri tem ne smemo pozabiti na novo spoznanje Božje ljubezni in resnice o sebi, ki se bo odkrilo po smrti. V tem se bo odkrila vsa realnost življenja: slabosti, grehi, krivice. Lahko rečemo, da pred prisotnostjo »Sonca« zaživijo vse »sence ».
Bog z ljubeznijo poseže v nepopolno in neodprto, da bi se vse odprlo za svojo resnico in sprejelo njegovo ljubezen. Zato je v človeku vedno manj sebičnosti in trmoglavosti, človek postaja to, kar bi moral biti. kar je njegova sreča. V sinovski poslušnosti postaja posinovljenec Boga in resnični brat ljudi.
Na Vzhodu ne govorijo o vicah tako kot na Zahodu, kazen in bolečina nista tako v ospredju kakor neprestana rast, napredovanje in čiščenje v ljubezni.

- Kako lahko pomagamo dušam v vicah?

Že iz vsakdanje izkušnje vemo, da če pademo v veliki greh, se ne moremo sami pobrati, ampak potrebujemo Božjo in človeško pomoč ter odpuščanje. Tako moremo pomagati tudi pokojnim pri njihovem očiščevanju in rasti v ljubezni. Cerkev je skupnost, ki povezuje žive in mrtve, tiste, ki so poveličani in vse, ki so še na poti. Zato obstaja v njej tudi medsebojna pomoč.
Da je ta pomoč mogoča je slutil že Juda Makabejec, ki je želel s prosilno molitvijo in žrtvijo pomagati umrlim (2 Mak 12,42-46).
Zgodovina Cerkve kaže, da so se že iz apostolskih časov pri sveti evharistiji spominjali mrtvih. Na koncu 3 stol poroča Tertulijan, da so se ob obletnici smrti pri maši spomnili na pokojnika. Sveti Ciril Jeruzalemski je v 4. stol spodbujal vernike, da molijo za pokojne in darujejo zanje žrtvovanega Kristusa in tako dosežejo spravo Boga z njimi. Molitveno priprošnjo za pokojne potrjujejo tudi napisi na grobovih v katakombah. Seveda v krščanskem molitvenem spominu na pokojne prevladuje upanje in vera v vstajenje nad žalovanjem, ki je povezano z odhodom človeka.
Tudi Vzhodna Cerkev moli za rajne in se jih spominja pri sveti maši.

- Ali lahko zanje Bogu podarimo svoje trpljenje?

Cerkev nima nad pokojnimi nobene oblasti, ne more jim dati odveze od grehov, more pa zanje prositi Božjega usmiljenja. Umrlim lahko pomagamo z molitvijo, z dobrimi deli, z vdanim prenašanjem trpljenja, največ pa z daritvijo svete maše. Teolog Ukmar poudarja, da kadar molimo za pokojne ne prosimo, da bi jim Bog skrajšal ali olajšal trpljenje, ampak da bi jim dal čim več moči, da bi mogli sprejeti razsodbo ljubezni, ki jih prečiščuje za polnost blaženega življenja.
Po drugi strani pa nam je znano, da se mnogi priporočajo pokojnim za pomoč v težavah in preizkušnjah. Uveljavilo se je prepričanje, da obstaja taka pomoč in to še posebno tistim, s katerimi so bili pokojni v zemeljskem življenju bolj povezani. Usmiljeni Bog daje pokojnim razsvetljenje o potrebah živih in tudi izvrši dobroto glede na prošnjo.

- Ali jim lahko pomagam tudi z odpustkom?

Vsako dobro delo, ki ga človek opravi z Božjo pomočjo in v odprtosti za njegovo voljo, veča Božjo slavo in svetost Cerkve, njegova moč pa služi zadoščevanju za grehe in kazni, ki bi jih moral prestati v tem življenju ali po smrti. More pa ta dar ljubezni in odpuščanje nakloniti pokojnim, ki so na poti očiščevanja. Apostolska konstitucija o novi ureditvi glede odpustkov poudarja v 8. členu, da »če verniki odpustke darujejo v pomoč rajnim, tedaj na odličen način opravljajo delo ljubezni. In ko mislijo na nebeške reči, tedaj tudi zemeljske bolje oblikujejo«.
Pri tem Cerkev poudarja, da človek, ki ni v Božji milosti in živo povezan s Kristusovo družino, ne more opravljati dobrih del, ki naj bi imela veljavo v nadnaravnem področju. Zato je potrebno za prejem odpustka opraviti sveto spoved in pristopiti k obhajilu.

- Kaj je pekel?

Ljudje si različno predstavljamo pekel in pogubljenje, ki je velika skrivnost. Zato uporablja razodetje pa tudi teologija in umetnost različne podobe kot so večni ogenj, muke, trpljenje. Te podobe so skušali v posameznih obdobjih še bolj podkrepiti, da bi s tem ljudi zastrašili in jih tako spomnili na odgovornost.
Sveto pismo jasno govori o možnosti neuspeha in s tem povezuje praznino ter brezup. Katekizem pravi: »To je stanje dokončne samo-izključitve iz občestva z Bogom in z blaženimi, ki ga označujemo z besedo pekel«(KKC 1033).
Pravoslavni teolog Evdokimov meni, da je pekel avtonomija človeka, ki se je uprl in se izključil iz kraja, v katerem je prisoten Bog. Sorč piše, da je pekel absurdno bivanje, okameneli nesmisel. Človek ostane brez vsake prihodnosti, izhoda, popolnoma osamljen.
Kljub spoznanju resnice o sebi in Božje ljubezni človek trmasto zavrne Boga in se mu v napuhu postavi po robu. Največja nesreča in trpljenje je ne ljubiti tistega, ki ga ljubi.
Delež ljudi v tem stanju je nemir, obup, brezčutnost, sovraštvo. Ljudi žre zavržena in pohojena ljubezen, zapravljene možnosti in trmasta nepripravljenost za spreobrnjenje, za poslušnost Bogu.
Z ozirom na življenjsko izkušnjo mnogih ljudi lahko potrdimo, da se občutje pekla v določeni meri začenja že tu na zemlji. Človek v svoji svobodni lahko postane zločinec, zakrknjenec, morilec. Dovolj je, da se spomnimo Auschwitza, Gulaga, Kosova in mnogih drugih podobnih krajev, kjer je prišla na dan peklenska hudobija ljudi. V tem je še bolj razvidno, da je pekel človekovo lastno delo, ki pa pride ob polnosti spoznanja in milosti še bolj do izraza.
O nekakšni pred-izkušnji pekla na tem svetu moremo govoriti zaradi sočasnosti Kristusa v Svetem Duhu, ki udejanja Božjo sodbo že skozi vse naše življenje. Še posebno v Janezovem evangeliju je naglašen ta vidik. Prisotnost Kristusove sodbe nas spominja na resnost življenja in odgovorno odločanje. Seveda pa obstaja še veliko hujša stvarnost pekla, kot si jo ljudje predstavljamo z našimi podobami in izkušnjami.

- Ali lahko sploh vemo, da je kdo v peklu?

O obstoju pekla nam govori razodetje in izkušnja življenja. Bog upošteva človekovo svobodo in dopušča, da zavrne njegovo ljubezen. Seveda gre tu za več dejanj, za celotno življenjsko naravnanost, ki pride še posebno do izraza ob smrti, ko je postavljen pred odločitev v povezavi z vsem življenjem. Seveda Bog pri tem naredi vse, da bi človeku razkril, kako ga ima rad in ga povabil k pristanku na njegov ljubezenski predlog.
Cerkev je že mnogo ljudi razglasila za svetnike, ker je imela moralno gotovost, da so poveličani, nikoli pa ni za nobenega trdila, da je pogubljen. Jezus sicer resno opozarja na prostorno pot, ki vodi v pogubo in odgovornost, ki jo imamo za svoje življenje(Mt 7,13), vendar pa o nikomer poimensko ne pove, da je v peklu, da se je pogubil. Pekel tako ostaja še bolj skrivnostna stvarnost, ki pa ni v tem, da bi jo na lahko jemali, ampak da bi ob njej podkrepili svoje krščansko življenje in se povezali z Božjo pobudo.

- Kako lahko Bog pošlje koga v pekel, ko pa je dober?

V krščanskem oznanilu je jasno prisotna zavest, da ni nihče ustvarjen za pogubljenje. Sveti Pavel poudarja, da Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili(1 Tim 2,4). Toda pri tem ne more nikogar siliti, človek se lahko sam tudi drugače odloči.
Izkušnja Nove zaveze govori o odgovornosti in obsodbi človeka, ki je kriv pred Bogom, pa tudi o Božji milosti in usmiljenju. Kljub podobam (Mt 25,31-46), ki slikajo resnost človekove odgovornosti pred Bogom, je v Jezusovem oznanjevanju sodba povezana z veselo novico Božje ljubezni do grešnikov in njihove rešitve. Ob vsej odgovornosti in resnosti Jezusove besede zvenijo bolj kot povabilo k spreobrnjenju kakor pa zastraševanje. S tega zornega kota moremo njegovo oznanjevanje razumeti predvsem kot povabilo k čuječnosti.
V izročilu Zahodne Cerkve je bolj v ospredju vidik pravičnosti in kazni. Dogmatična konstitucija Benedikta XII Benedictus Deus (1336) poudarja, da smrt enkrat za vselej zaključi potujoče stanje človeškega bivanja in ga uvede v večno stanje poveličanja ali pogubljenja (DS 1000-1002) Ta nauk je potrdil koncil v Firencah (DS 1305-1306). Drugi vatikanski koncil je potrdil ta pogled z dokončnostjo in nepreklicnostjo zemeljskega življenja, ki se zaključi s smrtjo(prim. C 48). Tudi Mednarodna teološka komisija pravi: »Cerkev veruje, da za tiste, ki umrjejo obteženi s težkim grehom, obstaja stanje dokončne obsodbe.(Ev 8)
Poleg tega izročila obstaja tudi tako imenovana aleksandrijska smer, ki skupaj s sodbo poudarja Božje usmiljenje in Božjo ljubezen. Sveti Gregor iz Nise pravi, da Bog ne kaznuje ljudi zaradi same kazni, temveč zaradi očiščenja, da bi se ljudje znebili hudobije in bili sposobni za združitev z Bogom ter nemoteno rast v dobrem. Zato meni, da so kazni lahko zelo dolgotrajne, niso večne, temveč prenehajo, ko so v duši končale očiščevalni proces.
Cerkev je že na sinodi v Carigradu leta 543 in še večkrat zavrnila skrajno pojmovanje apokatastaze, to je ideje, da bo vse stvarstvo in človeštvo na koncu obnovljeno v prvotnem »blaženem stanju«. Ta razlaga ne more biti sprejeta, ker omejuje vlogo človekove svobode in odgovornosti. Svoboda je namreč izraz same bogo-podobnosti v človeku. Tudi v zadnjem trenutku odločitve bo imel človek svobodo da sprejme Kristusa ali pa ga zavrže in se odloči za svoj pekel. Ni pa nikoli zapadlo obsodbi učenje velikih Cerkvenih očetov: svetega Gregorja Nazijanškega, svetega Gregorja iz Nise in svetega Maksima Spoznavalca, kar potrjuje, da zmerna oblika tega spoznanja ostaja kot dejaven element v zakladnici krščanske misli. Seveda gre za upanje v zveličanje vseh ljudi in ne za vednost o tem.

- Kaj si lahko mislimo o obsmrtnih izkušnjah oz. doživetjih » življenja po življenju«, ko nekateri pravijo, da so se za hip že srečali z onostranskostjo?

Če je smrt konec, se ni mogoče več vrniti v življenje. Kaj naj potem rečemo o izjavah ljudi, ki so bili klinično mrtvi in so se vrnili v življenje? Prav izjave teh ljudi na nek način podpirajo krščansko učenje o življenju po smrti. Ko beremo izjave teh ljudi, smo presenečeni ob podobnostih, ki jih imajo s krščanskim upanjem v večno življenje: smrt kot prehod v življenje, ločitev telesa in duše, srečanje s čudovito belo svetlobo in še marsikaj podobnega.
Nemški teolog Nocke pravi, da je temeljno vprašanje, kaj pojmujemo za »smrt«, kajti tudi medicina govori o smrti možganov, smrti celic, smrti srca... Ko govorimo v teologiji o smrti, se nanašamo o dokončnem koncu zemeljskega življenja, na to, od koder ni več vrnitve nazaj.
S tega vidika so izkušnje doživetji teh ljudi samo izkušnje bližnje smrti ali obsmrtne izkušnje, izkušnje na meji življenja. Zato gre za mejno situacijo, ne pa za vrnitev iz onostranstva.

- Ali smo s svojci, prijatelji znanci, ki so umrli , lahko v stiku?

S svojci in prijatelji, ki so umrli, smo prav gotovo lahko v stiku, ker vezi, ki so bile v zemeljskem življenju, trajajo še naprej, kar potrjuje tudi Dogmatična konstitucija o Cerkvi (C 50.1). Tudi po smrti ostaja nenehna duhovna povezava, v spoštovanje njihovega življenjskega sporočila in vrednot, ki so jih imeli. Čeprav je ta pomoč velika skrivnost, je ne smemo zanemariti, ker izhaja iz družinske povezave živih in mrtvih Kristusovih bratov in sester. Izraz te povezanosti so molitve, maše, miloščina, pa tudi pogreb in spomenik ter skrb za grobove naših pokojnih.
Pri tem pa se je treba izogibati vsake oblike spiritizma, ki zagovarja, da je mogoče imeti s pokojnimi neposredni odnos, neodvisno od povezanosti s Kristusom. Rajni bivajo v drugem svetu, kot živimo mi, zato le po Kristusu, v Svetem Duhu more postati naša zveza s pokojnimi še bolj tesna, kot je bila v času njihovega zemeljskega življenja. Tako se kljub žalosti odhoda v veri ta bolečina spremeni v novo obliko odnosa in povezanosti. Upanje, da se bomo z njimi srečali, ne sme umreti. Prav tako pa tudi rajni na svoj način skrbijo za nas. Prof. Strle pravi, da niti ne slutimo, kakšna popolnost ljubezni hoče prek grobov prodirati k nam. Zato mora postati molitev za rajne naša vsakdanja pot; to je vez ljubezni, začetek združitve, ki postaja vedno čistejša, vedno občutnejša, čim bliže se dotikamo meje.

- Ali kristjan lahko verjame v reinkarnacijo?

Misel, da smrt ni absolutni konec, temveč prehod v drugo, bolj izpolnjeno življenje, je našla svoj odmev v nauku o reinkarnaciji ali preseljevanju duš, ki pomeni ponovno utelešenje ali ponovno rojstvo in ga zagovarjajo zlasti vzhodna verstva: brahmanizem, hinduizem in budizem. V sodobnem mešanju verovanj je ta miselnost prisotna tudi v zahodnem svetu.
Pristaši tega nauka verjamejo, da se umrli vedno znova rodijo v novo zemeljsko življenje človeško ali živalsko, dokler tudi tu po neštetih življenjih sledi dokončna blaženost- nirvana. Človek lahko doseže svojo izpolnjenost le s popolnim žrtvovanjem samega sebe. Dokler je še ujetnik sebičnih želja in poželenj, ne more stopiti v nirvano. Ponovno rojstvo je lahko povišanje ali ponižanje, npr. v žival. To je odvisno od njegovega vedenja v vsakokratnem prejšnjem življenju. Če je to prehajanje za marsikaterega zahodnjaka nekaj zanimivega, da morejo srečati npr. umrlega pevca skupine Nirvana v metulju ali kakšni drugi živali, pa so vzhodnjaki želijo, da bi se rešili teh obračajočih rojstev in bi se končno umirili.
Krščanstva ni mogoče povezati z naukom o reinkarnaciji. Kakor je Kristus enkrat za vse umrl in odrešil človeštvo, tako je v njem za vse ljudi odrešenje(Heb 9,27). Pomembno je tudi, da se ljudje ne moremo sami odrešiti in nam tega tudi ni treba storiti. Kristusovo odrešenje je res veselo oznanilo za vsakega človeka. Prav tako je tudi potrditev naše svobode, ki jo Bog jemlje nadvse resno in nas ne pušča nikakršni slepi usodi ter tragičnosti.
Nauk o reinkarnaciji je zmoten, ker ruši naravno enotnost povezave med telesom in dušo, ki je značilna za človeško osebo. S tem človeško življenje izgubi vso odgovornost in zvestobo samemu sebi, izgubi pogum za osebnostno izpolnitev in napredek. Duša se v nedogled vrača v nova stanja, zato so življenjski boji manj pomembno, pa še za grehe drugih življenj se je treba pokoriti.
Jezus je tudi zavrnil vsako naravno povračilo krivde, ki jo storijo starši na otrocih. Bog dopusti, da ljudje delajo hudo, nikogar pa z zlom v naprej ne določi in obsodi. Še posebno v težkih življenjskih okoliščinah se kljub težavam vedno znova razkriva Božje usmiljenje in njegovo spoštovanje svobode vsakogar.