STVARJENJE

Vera v stvarjenje je značilna za vsa velika verstva. Ideje o stvarjenju zlasti izražajo različne mitične pripovedi, ki jih zasledimo pri različnih ljudstvih in kulturah. Tudi Sveto pismo govori o tem, da je Bog na začetku ustvaril vse, kar obstaja in da svet ne izhaja sam iz sebe, ampak iz Božjega načrta in njegove ljubezni do stvarstva. Glede razumevanja svetopisemski pripovedi o stvarjenju sveta, človeka in prvega greha je treba reči, da vsebujejo elemente mitoloških oblik kot so predstave o kaosu pred stvarjenjem, o pravodovju, oblikovanje človeka iz prahu zemlje, oživljanje po Božjem dihnjenju. Tudi pripoved o raju in padcu v greh imata te značilnosti. Miti tako posredujejo bivanjsko sporočilo, kot se javlja na ravni naravnih religij. Vendar pa obstajajo v teh pripovedih tudi nemitični elementi in formulacije, ki imajo prevladujočo vlogo, zlasti glede Božjega delovanja, ki je povsem neodvisno in podvrženosti nebesnih moči in ozvezdij Stvarniku, prav tako tudi naravno vrednotenje spolnosti, ki ni niti demonizirana niti sakralizirana (S. N. Bulgakov, Agnec Božij, 142). Tudi v literarni primerjavi s pripovedmi drugih narodov obstajajo sicer podobnosti, vendar je tudi bistvena razlika, saj nebiblične pripovedi hočejo razložiti težko uganko nastanka sveta, medtem, ko Sveto pismo odpira to pripoved o stvarjenju kot začetek odrešenjske zgodovine, ki vodi v poznejšo izvolitev Božjega ljudstva. Vsekakor pa svetopisemska pripoved o stvarjenju ni izjava o nastanku sveta, kot si jo zastavlja znanost, ne odgovarja kako, kje in kdaj, ampak čemu in s kakšnim namenom. Kakšno je mesto človeka v stvarstvu, kakšna je njegova bivanjska vrednost, smisel in cilj bivanja.

Prva krščanska skupnost je v luči sprejetega izročila o Bogu stvarniku in ob izkustvu odrešenja po Jezusu Kristusu razumela stvarjenje kot resničnost, ki je tesno povezana z odrešenjem. Tako je bilo stvarjenje prvo dejanje v procesu odrešenja, odrešenje samo pa 'novo stvarjenje'. Oboje je odprto v dopolnitev odrešenja, ko bo tudi stvarjenje doseglo svojo dovršitev. V tem celovitem pogledu pripada Bogu Očetu vloga Stvarnika, Jezusu Kristusu kot Odrešeniku vloga Besede in Srednika pri stvarjenju, Svetemu Duhu pa vloga dopolnitelja in uresničevalca stvarjenja.
Bulgakov predstavlja stvarjenje sveta kot hoteno 'zmanjšanje' Boga v stvarjenju, ko Bog poleg lastnega absolutnega bivanja postavi še relativno bivanje zunaj sebe v stvarstvu. To je mogoče razumeti, ker je Bog ljubezen in za ljubezen je značilno, da se razširja in išče na vse načine, da bi osrečila ter obogatila še drugega od sebe (S. N. Bulgakov, Nevesta Agnca, 57-58). Božja ljubezen tako ne more pustiti neuresničene nobene oblike ljubezni, zato gre Bog iz sebe, da bi zunaj sebe ljubil drugega od sebe. In ta zunaj-božja stvarnost je svet. To je popolnoma svobodno, celo noro.

Trinitarična podoba stvarjenja
Novozavezne trditve, da je bilo vse ustvarjeno v Kristusu in da ima v njem vse svoj obstoj, je pripeljalo do formulacije, da je stvarjenje delo vseh treh Božjih oseb, subjekt stvarjenja je celotna Sveta Trojica. Velikonočni spomin prve Cerkve se je povezal z začetki vsega, s protologijo in tako se stvarjenjsko dejanje razodene kot velikonočno in trinitarično, naravnano na odrešenje: nevidni Bog ustvarja vse stvari po kristusu in zanj (Kol 1,15), tako, da je po njem 'vse in mi po njem' (1 Kor 8,6). Ta Kristusova prisotnost v stvarjenjskem dogodku spominja na njegovo preeksistenco, na njegovo bivanje pri Očetu pred začetkom sveta: »Ta je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva« (Kol 1,15). V smeri zgodovine začetkov in Kristusove preeksistence razvija trinitarično globino dogodka križa in vstajenja (prim. Flp 2, 6-11).
Nastavke za trinitarično pojmovanje stvarjenja najdemo že v Stari zavezi, kjer so Božja Beseda, Božja modrost in Božji Duh udeleženi pri stvarjenju. Vse je nastalo tako, da se je po Božji besedi uresničila Božja volja. Božja beseda ima moč nad vsemi silami narave (prim. Sir 4,3). Božja modrost ima vpogled v Božje stvariteljske namene in delež pri njegovi ustvarjalnosti (prim. Mdr 8,4) Mnoštvo stvari, lepota in red ustvarjenega sveta sta delo modrosti. Božji Duh ustvarja življenje, ko ga podarja in ohranja. Prenovitev človeka in zemlje se dogaja v moči Duha (prim. Ez 36; Ps 104).
V novozavezni teologiji je Jezus Kristus Božja Beseda, ki je postala človek, v njem je Božja moč, da izpolnjuje Božjo voljo. On je utelešena Božja modrost (prim. Mt 12,42; 1 Kor 1,24.30). Sveti Duh je zaznamoval Jezusa in ga obudil od mrtvih.
Drugi carigrajski koncil pravi, da ima vsaka od Božjih oseb svojo specifično vlogo pri skupnem delovanju. Tako je en sam Bog Oče, iz katerega vse izhaja, en sam Gospod Jezus Kristus, po katerem je bilo vse ustvarjeno, in en sam Sveti Duh, v katerem vse obstaja (prim. DS 412). Sin je drugi od Očeta in pri stvarjenju predstavlja komunikacijo navzven, vsebino tega, ki Sveti Duh kliče k bivanju. Sveti Irenej pravi, da obstaja samo eden Bog. On je Oče, Stvarnik in Urejevalec. On je ustvaril vse iz sebe po Sinu in Svetem Duhu, ki sta kot dve njegovi roki. Stvarjenje je tako skupno delo vse Svete Trojice (Adversus haereses, zv. 1, 291-292). V razlikovanju večnega Sina od Očeta najde svoje mesto tudi vse ustvarjeno bivanje in njegova drugačnost od Stvarnika. To pomeni, da je izvor ustvarjenega sveta in njegova drugačnost od Boga najtesneje povezana z življenjem, ki se brez pojemanja pretaka v notranjosti same Trojice (A. Lah, Teološka antropologija, v: C. Sorč (uredil), Priročnik dogmatične teologije, zv. 1, Družina, Ljubljana 2003, 225-226). Adrienne von Speyr pravi, da je odnos Božjih oseb med sabo tako širok, da najde v njem prostor ves svet. Bruno Forte poudarja, da poklicanost vsega ustvarjenega sveta k ljubezni korenini v večnem sprejemanju ljubljenega Sina. Vse je ustvarjeno od Očeta po Sinu v Svetem duhu in vse se mora v Svetem Duhu po Sinu, edinem sredniku vrniti k Očetu. Vsa Sveta Trojica je tako izvor in domovina vsega ustvarjenega, v njej se vse poraja in vanjo se vrača. Njo moramo častiti.
Ruski teolog Bulgakov vidi stvarjenje kot žrtev Absolutnega za relativno, Božjo kenozo, v kateri je utemeljeno vse bivajoče. V hotenem zmanjšanju Boga na raven minljivega sveta iz ljubezni, Božja ljubezen išče vse možnosti svojega podarjanja, da bi osrečila drugega od sebe, to je človeka. Kljub temu, poudarja ruski teolog, se nobena od Božjih oseb v stvarjenju ne razodeva osebno, čeprav so pri tem udeležene vse tri, vsaka na sebi lasten način. Kenoza v stvarjenju pomeni, da Bog pusti pustiti prostor drugemu, svetu in človeštvu, da mu s svojim darom omogoči, da biva, podobno velja tudi za trinitarično življenje. Vsak izmed treh je za druga dva, čeprav obstaja med njimi razlika v podarjanju. Oče je v stvarjenju prvi princip, prva volja in Stvarnik v pravem pomenu besede. Njegova kenoza v stvarjenju je v tem, da gre iz sebe in svoje Absolutnosti ter postane Bog v stvarjenju. Sin je vsebina stvarjenja, Beseda besed. Oče ne zadrži Sina zase, ampak ga postavi za Besedo sveta, kar je za Očeta prav tako žrtev (S. N. Bulgakov, Agnec Božij, 151-152; isti, Utešitel', 224). Podobno velja tudi za Očetovo razodevanje po Svetem Duhu, ki daje vsemu bivanju Očetov pristanek in uresničuje Božjo misel, da postane stvarno bivanje. Sveti Duh daje tako življenje in stvarnost Božjim stvarjenjskim idejam, on je umetnik, ki obdaja stvarstvo z lepoto in slavo. On predstavlja veselje Stvarnika nad svojim stvarjenjem (S. N. Bulgakov, Utešitel', 225; isti, Agnec Božij, I, 151-152). Žrtev Svetega Duha pa je v tem, da ne more polno delovati, ampak samo toliko, kolikor ga stvari sprejemajo. Oče, ki pošilja Svetega Duha, na neki način zadrži polnost njegove moči, da se razodeva postopno. Tako se Božja ljubezen v stvarstvu razodeva v vsej odgovornosti in resnosti, zahtevnosti, pa tudi tragičnosti, ker je Ljubezen, ki žrtvuje vse, kar poseduje. Vsekakor stvarjenje ni za Boga nekaj, kar bi bilo brez cene, brez žrtve, pa tudi ne brez veselja.
Tako trinitarično pojmovanje stvarjenja povezuje Božjo presežnost z Božjo navzočnostjo v svetu, v tem sta prikazani tako distanca kot bližina med Stvarnikom in stvarstvom.

Božja stvariteljska dejavnost kot 'stvarjenje iz nič'
Teologija je vsega začetka poskušala Božjo stvarjenjsko dejavnost predstaviti kot 'stvarjenje iz nič'. Stvarjenje sveta iz nič pomeni, da ni nič drugega, iz česar bi moglo priti vse bivajoče kot iz Stvarnika. Vse, kar obstaja, obstaja zato, ker tako hoče Bog. Če bi zanikali resnico o Božji absolutnosti, bi ne bil ogrožen samo monoteizem, ampak tudi odrešenje, Kristus ne bi bil več univerzalni odrešenik vseh ljudi. S 'stvarjenjem iz nič' želi teologija poudariti dve pomembni resnici. Po eni strani, da je samo Bog od vedno in da je stvarnik vsega, da ima vsako bitje, brez izjeme izvor v njemu, po drugi strani pa, da je izvor stvari iz Boga sad njegove svobode. Stvarjenje je novost, ki ima temelj v Božji svobodi in ljubezni (Summa Theologiae, I, 46, 2c).
Sprva je to izgledalo kot filozofski konstrukt, ki ga ne pozna Sveto pismo, vendar je ta formula dobila kasnejše obogatitve, da je bila sposobna prispevati k razumevanju te skrivnosti. Stvarjenje iz nič se ne sklada z grško mislijo, ki poudarja, da nič prihaja iz nič, da pa vse obstoječe pozna svoj obstoj in svoje nastajanje, znotraj katerega 'je'. Tudi pri Platonu in Aristotelu ni mogoče govoriti o niču bivanja, kajti vse, kar je, izhaja iz nečesa, v svetu je negibni motor, demiurg, ki vse drži v gibanju. Stvari niso čisti nič. Platonska hora in aristotelski prote hule, čeprav sta zadnja meja, zadnji prostor, iz katerih je vse nastalo, nista nič, nista čisti nič.
Zato krščanska misel, da bi potrdila, da je Bog stvarnik vseh stvari, pravi, da ustvariti pomeni potegniti stvari iz niča k bivanju. To ne pomeni niča, ki bi bil poleg Boga, skoraj metafizični prazen prostor poleg Boga, absolutni nič, ampak želi povedati, da vse stvari izhajajo iz Boga. Pred stvarjenjem ni drugega kot Bog. Kajti samo Bog izvorno 'je'. To želi povedati tudi prvo razodetje Boga Mojzesu. »Jaz sem, ki sem!« (2 Mz 3,14). Že Hermonov pastir v drugem stoletju potrjuje vero v Boga, ki 'prebiva v nebesih in naredi stvari iz tega, kar ni' ( I, 1). Kmalu za tem prvi krščanski teolog, sveti Irenej, argumentira to dejstvo v svojih polemikah z gnostiki (Adversus haereses, II, 30,9). Formula creatio ex nihilo postane tako način za izražanje teološke misli o stvarjenju. Sveti Tomaž je v svoji teološki globini prišel do razlage, da bivanje ni zgolj kot substanca, kot tisto, kar je spodaj pod vsemi drugimi pritikami, ampak je actus essendi, tisto prvo dejanje, na temelju, katerega vse 'je'. Ker Bog biva po sebi in zase, je potrebno, da vse drugo biva kot od njega ustvarjeno, da dobi od njega svoje bivanje. V tem se po Tomažu razlikuje krščanska misel od Platona in Aristotela (Summa Theologiae, I, 44,2). Sveti Tomaž je tako poudaril, da stvarjenje ni sprememba, ampak odvistnost ustvarjenih bitji od svojega izvora. Tu je torej pomembna relacija, odnos med tema dvema stvarnostima (Summa contra Gentes, II, 18, št. 952). Tako želi v povezavi z ničem stvarjenje izraziti edinstveni odnos med Bogom in ustvarjenim, odnos, v katerem Bog postavlja stvarjenje brez vsakega posrednika. Kasneje je teologija poudarila, da ni nič predhodno stvarjenju razen Bog. V tem odnosu je Bog izvir stvarjenja, vendar brez pomešanja in brez ločitve. Stvarjenje je milost, dar, ki ga Bog postavlja izven sebe v ustvarjene stvari. Pojem stvarjenja tako povezuje imanenco in transcendenco Boga, napetosti, ki mora vedno ostati. Stvarjenje razodeva tako določeno transcendenco Boga glede na svet, obenem pa tudi tesno in domačo povezavo, ki omogoča bivanje sveta.
Ta teološka misel se je še posebno razvila pri velikih sodobnih teologij, Balthasarju na katoliški strani, Bulgakovu pri pravoslavnih in Moltmannu pri protestantih. Filozof Maurice Blondel poudarja, da absolutni Bog ne pušča zunaj sebe absolutno nič, kar si moremo predstavljati s praznino ali pa imenovati pozitivni nič.
Torej je stvarjenje 'iz nič' nekakšen negativni izraz za popolno odvisnost vsega od Boga, brez vsake izjeme, pa tudi za to, da je Kristus podoba vsega ustvarjenega (Jn 1,3) in zato tudi more biti univerzalni odrešenik. Zanimiva je tudi ugotovitev kardinala Scheffzyka in Zieganausa o razvoju, ki ga je doživela pripoved o stvarjenju. Od Boga, ki oblikuje s svojimi rokami že obstoječo snov, preide k stvarjenju z besedo (A. Scheffzyk – A. Ziegenaus, Katholische Dogmatik, zv. 3, 135). Posebno pozornost pritegne glagol 'bara', ki ga uporablja Stara zaveza, še posebno duhovniško besedilo (1 Mz 1,1), ki se uporablja samo za delovanje, ki ga more izvršiti Bog, gre za popolne odvisnosti vsega od Boga. Tako je mogoče poudariti, da Bog nima nobenega tekmeca pri stvarjenju in da ni nikakršne predstoječe stvarnosti, ki ne bi bila njemu podrejena. Vse, kar obstaja, prihaja popolnoma samo od Boga. Popolno priznanje fomule 'stvarjenja iz nič' je prišlo pri Ireneju iz Lyona, ki povezuje stvarjenje sveta s stvarjenjem človeka in označuje specifičnost Božje ustvarjalnosti glede na človeško delovanje (Adversus haereses, II, 10,4). To pa tudi pomeni, da se more človek v svetu srečati z Bogom in mu odgovarjati.

Svobodnost stvarjenja in svoboda Stvarnika
'Stvarjenje iz nič' vključuje tudi svobodnost stvariteljskega dejanja Stvarnika. V ideji o 'ustvaritvi iz nič' izstopa Božja vsemogočnost in suverenost glede na ustvarjeni svet, Bog je svoboden od vsega, na nič nevezan. Božja svoboda ni pogojena z ničemer drugim kot samo ljubeznijo. Pri stvarjenju ga ne nagiba nobena potreba ali prisila. Bog tako ustvarja iz čiste nesebične ljubezni in ne zato, ker bi mu stvarjenje kaj dodalo ali ker bi bilo nujno. Svoboda stvarjenjskega Božjega delovanja je potrjena v duhovniški pripovedi o stvarjenju (1 Mz 1,1). Avtorja ni zanimal nastanek in izvor Boga, zanimal ga je nastanek človeka in sveta, ki sta nastala po njegovi skrivnostni volji. Svet ni Bog, razlika med njima je popolna, med njima obstaja ločnica, čeprav je svet na nek način v Bogu. Svet nastane po svobodni volji Boga in njegovega delovanja. Avguštin Lah poudarja, da si ne moremo zamišljati, da bi bilo stvarjenje, ki ima za edini cilj poklicanost človeštva z Bogom, kakorkoli pogojeno, izsiljeno (A. Lah, Teološka antropologija, 232). Ta svoboda se v Novi zavezi razodene kot izvolitev vseh ljudi v Kristusu, da bi bili privzeti v Cerkev. Ta svoboda je tudi Kristusova svoboda pred zakoni in navadami časa, kolikor so ga ti ovirali pri ljubečem sprejemanju ljudi, pri skrbi za uboge in vzpostavljanje Božjega kraljestva. Božji stvarjenjski poseg v zgodovino je tako dejavnost, ki se poraja iz svobodne ljubezni, brez pogojevanja s kakršno koli notranjo ali zunanjo potrebo.
Glede Božje svobode pa moremo reči, da je neomejena in si jo težko predstavljamo, vedno namreč izhajamo iz izkušnje lastne svobode, ki je omejena. Vendar pa vse izhaja iz Božjih rok kot svobodno, ker Božja svoboda utemeljuje našo človeško osebo in bivanje. Poklicani smo namreč, da odgovarjamo Bogu, ki nas je ustvaril in nas kliče. Čim večja je svoboda ob nastanku sveta in notranjega obstajanja, tem večja je svoboda, s katero more Bog odgovarjati nanjo.

Razlog stvarjenja: Božja slava in izpolnjenost stvari
Marsikdo se sprašuje, zakaj in čemu je Bog ustvaril svet, s tem se kaže prvotna razločitev med Stvarnikom in stvarmi, brez katere ni mogoče doumeti resničnega značaja njune povezave. Klasične razlaga pravijo, da je Bog ustvaril svet svobodno iz ljubezni, tako, da ni bil pogojen ne od zunanje sile in ne od notranjih potreb. Starozavezna podoba o Bogu govori o tem, da je Božja slava tisti razlog, ki utemeljuje vso Božjo dejavnost v svetu in s svetom. Božja slava se razodeva tudi v veličastnosti pojavov, ki razodevajo ljudstvu Božjo navzočnost in bližino (Ps 29,1; 2 Mz 40,34; Ez 1,28). V Novi zavezi je pojem 'Božje slave' tesno povezan s Kristusom, ki je Božja podoba (2 Kor 4,4; Heb 1,3). Za razumevanje Božje slave je treba povezati stvarjenje in odrešenje v Kristusu. Oboje je namreč povezano s stvarjenjem v Božjo slavo. To pomeni, da je Božja slava v blagor stvari. Božja slava se razodeva v človekovi deležnosti pri Božji popolnosti, tako se spopolnjuje človek in stopnjuje njegov blagor. Božja slava je tako živeči človek (Adversus haereses, IV, 20,7). Človek razodeva Božjo slavo, kolikor pozna Boga po razodetju Jezusa Kristusa in iz tega živi. V človeku se tako povezuje slava, ki jo vse ustvarjene stvari dajejo Bogu s tem, da preprosto bivajo. Človek pa daje Bogu slavo tudi s tem, da ga slavi, hvali in ustvarjalno živi svojo poklicanost. Zato namena sveta in človeka ne moremo razumeti kot nekaj statičnega, temveč dinamično usmerjenost v eshatološko dopolnitev. Bog je cilj vsake ustvarjene stvari (A. Lah, Teološka antropologija, 234-236).

Ustvarjeni svet
V stvarjenju je prekipevanje Božje ljubezni rodilo novo bivanje izven Boga, vendar pa svet ni brez Boga, saj je njegov Stvarnik. V svetu ni ničesar, kar ne bi dolgovalo svojega obstoja Bogu, on je s svojo besedo vse priklical k bivanju in vse bivajoče korenini v stvarjenjskem dogodku. Sveto pismo tudi poudarja, da je vse, kar je ustvarjeno dobro, za vsakega od šestih dni pravi, da je bilo dobro (KKC 339). Bog je postavil temelj vsega in vse prejema v svoji ustvarjenosti svojo lastno trdnost, red in resničnost. Ustvarjeni svet ni samo dober, ampak je tudi lep, lepota stvarstva odseva neskončno lepoto Stvarnika in delovanja Božjega Duha, ki daje ta pečat vsemu ustvarjenemu. Zato je treba spoštovati vse ustvarjeno, to so dobrine, ki so nam podarjene in se jim samim po sebi ni treba odpovedati, lahko pa bolj ali manj služijo človeku. Kdor prezira ustvarjeni svet, prezira s tem tudi njegovega Stvarnika.
Šest dni stvarjenja predstavlja tudi stvarjenjsko hierarhijo, rast od manj popolnih bitji k bolj popolnim. Stvarjenjski čas kaže tudi na solidarnost med ustvarjenimi stvarmi in na medsebojno odvisnost med njimi. Različnosti med njimi kažejo, da nobena stvar ne zadostuje sama sebi, vsaka se izpolni v odnosu z drugimi. Obenem pa so vse stvari s svojim obstojem in delovanjem naravnane na istega Stvarnika, da ga častijo in mu dajejo slavo (1 Mz 1,26).

Božja previdnost in pozornost
Res je, da je svet prejel ob stvarjenju polnost svojega bivanja in je nedotakljiv v svojih temeljih, vendar ima potrebo po varstvu in vodenju Božje ljubezni, ker živi v minevanju in se usmerja na pot k izpopolnitvi (S. N. Bulgakov, Les miracles de l'evangelie, v: Le Messager orthodoxe št 31 (1965): 8). To pomeni, da je v svojem temelju stvarjenje sicer končano, vendar se nadaljuje v svojem ustvarjanju. V tem smislu je Bog še naprej Stvarnik in se v stvarjenju odpira zgodovina, v kateri imata posebno vlogo Bog in človek, skrivnostni Božji načrt s svetom in človekova svoboda ter odgovornost. Vsako delo in spreminjanje sveta je povezano z Božjim predlogom in človekovim sodelovanjem ali zavračanjem le tega. Španski teolog Ladaria poudarja, da Bog drži v rokah svet in vedno znova v vsej svobodi iz nič postavlja bivanje stvari. Vse, kar smo in kar imamo, je odvisno od stalne stvarjenjske volje Boga. On skrbi za vse osnovne dobrine življenja, ki si jih človek dobi z delom in medsebojno solidarnostjo, prav tako pa daje tudi duhovno hrano in hrano srca, ki je ljubezen. To ni nikakršen determinizem ali suženjstvo, ampak svobodna ponudba, saj si Bog želi partnerja in svobodnjaka, ne pa slepega sužnja. V sodelovanju z Božjo previdnostjo more človek na najbolj poln način uresničiti svoje življenje. Bulgakov pravi, da je veličina Božjega previdnostnega vodstva v tem, da Bog, ki vidi ves svet v celoti in odgovori s svojo odrešenjsko dejavnostjo na vsako vprašanje ustvarjenega bitja, obenem pa upošteva njegovo svobodo (S. N. Bulgakov, Agnec Božij, 184-185). Božja previdnost so stvarjenjske besede, ki so raztegnjene na vso zgodovino sveta. Čeprav je bil svet ustvarjen pred tolikim časom, se stvarjenjske besede slišijo še danes. Božja previdno ohranja svet, včasih se oglasi po angelih, včasih je razločno zapisana v zgodovinske dogodke, ki jih ljudje oživljajo.
Podobno kot pri stvarjenju moremo tudi tu videti kenotično prisotnost Božjih oseb. Oče je izvor previdnosti, vendar se kot začetna hipostaza razodeva po Sinu in Svetem Duhu, ki prav tako delujeta po milosti ali sofijanično, ne razodeneta pa se kot osebi. Bog je prisoten v svetu po svoji previdnosti, tako da odkriva Božjo podobo in sličnost v ljudeh. Kenotičnost njegove prisotnosti pa se razodeva tudi v čakanju in spoštovanju človekove svobode glede odgovora na Božje povabilo in načrt (S. N. Bulgakov, Nevesta Agnca, 69-70, 140). Božja previdnost tako poteka v povezavi med Božjim delovanjem in človekovim sodelovanjem. Vsekakor Božja skrb za stvarstvo kliče ljudi k odgovorni in zavzeti dejavnosti v času, v katerega so postavljeni. Vse bivajoče se tako spopolnjuje in samouresničuje v času. Čas ni postranska stvarnost, ampak možnost, ki se ponuja ljudem, da sodelujejo s Stvarnikom pri spopolnjevanju stvarstva. Kar se je zgodilo v dogodku Jezusa Kristusa, tako postaja prisotno v času in tako je vsak trenutek milostni.
Drugi načni Božjega poseganja in spremljanja stvarstva je milost, ki prav tako predstavlja povezavo med ustvarjeno svobodo in Božjim delovanjem. Milost je usmerjena v vzpostavljanje človekove bogočloveškosti, za njegovo izpolnitev in pobožanstvenje, prav tako pa tudi budi v človeku izvirno Božjo podobo, ki je bila umazana z grehom. To milostno delovanje v človeku izhaja iz Očeta, ki deluje in se razodeva, čeprav sam ostane v svoji transcendenci, na svet pa pošilja hipostazi, ki ga razodevata in uresničujeta njegov večni načrt. V povezavi Sina in Svetega Duha se izvršuje posinovljenje človeka, njegovo odpiranje v Božje življenje na temelju napredujočega pobožanstvenja (S. N. Bulgakov, Nevesta Agnca, 321.325.328; isti Agnec Božij, 184).